Zdravje. In opravljena 1/3 nalog. 10. december. Humanitarčkov dan za zdravje.
Ne dolgo nazaj, sem v enem od časopisov prebrala misel, ki je govorila tako:
"Kdor vsak dan ne posveti nekaj časa svojemu zdravju, mora vsak dan žrtvovati veliko časa za bolezen. (S.Kneipp)"
Ker sem nalogo opravila že v sklopu generalnega pospravljanja, teoretično in praktično nisem imela kaj za početi.
A vendar ... že dlje časa razmišljam o zdravju ... Splošnem. Specifičnem. O tempu življenja. Ali o nezdravem načinu življenja. Spanje 8 ur? Pitje dovolj tekočine na dan? Čim več časa preživeti v naravi čez dan? Hm... Kdaj že nazadnje? No, stres najbolje da kar v celoti izpustim ...
O zdravju "začnem" razmišljat vsakič, ko slišim da je kdo od bližnjih ali znanih zbolel ... Ko preberem kak zapis na facebooku, ob katerem se mi lomi srce ... O zdravju in vrednosti le tega sem razmišljala 16 mesecev nazaj ... ko sem spoznala, da ni nič na svetu pomembnejše in vrednejše, kot to, da smo zdravi ... in da so zdravi ljudje, ki jih imamo radi.
Pravzaprav, o zdravju na splošno razmišljam veliko ... A zelo površno. Teorijo obvladam. Praksa ... je pa druga stran. Sprašujem se, ali se sploh dovolj dobro zavedam, kako zelo sem lahko hvaležna ... Kako zelo bi morala svoje zdravje cenit ... Pa se mi zdi, da ga tolikokrat jemljem tako zelo samoumnevno.
Kaj pa ljudje, ki nimajo zdravja, kaj šele možnosti obiska zdravnika? Dostopa do zdravil?
Jaz če imam vročino, vem, da bom popila svoj lekadol +C in bo vročina šla stran. Kaj pa tisti, ki te možnosti nima? Kaj pa če še ob vsem tem nima niti toplega doma? In je tako nekje na ulici ... z vročino ... ali čim hujšim ...
Kaj če lahko mi pomagamo, s samo kakšnim lekadolom, daleronom. Ki ga imamo doma preveč. Ki ga ne potrebujemo.
Lahko pogledamo med zdravili? Podarimo pro bono ambulantam ta zdravila ... da bodo jih dobili tudi tisti, ki jih tako zelo nujno potrebujejo ... pa so zanje tako zelo daleč ...
Sama imam prijatelja, ki zelo dobro pozna bitko za življenje ... z zdravjem ... Vem, kako me skrbi zanj, ko se ne počuti vredu ... koga pa skrbi za brezdomca, za katerega smo rekli da je siten in nehvaležen .... med tem, ko bije težko bitko z zdravjem ... v bolečinah, katerih nihče ne opazi ... v upanju, da mu bo uspelo "se porihtat" čimprej....
Tudi takšne zgodbe so del decembra ... naj bo ta, drugačen. Za vse nas. Saj si vsi zaslužimo, da smo zdravi ...
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar