Nekoga moraš imeti rad ...

2. december na koledarju ... drugi dan s svojo nalogo pri Humanitarčku ... Imeti rad ... 

Med tem, ko razmišljam s čim bi začela današnji zapis, sem se spomnila na pesem, katero smo obravnavali enkrat v osnovni šoli ... Na Minattijevo, Nekoga moraš imeti rad ... Pa naj bo le ta tisti "uvod" ... 

Nekoga moraš imeti rad, 

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, 

nekomu moraš nasloniti roko na ramo, 

da se, lačna, nasiti bližine, 

nekomu moraš, moraš, 

to je kot kruh, kot požirek vode, 

moraš dati svoje bele oblake, 

svoje drzne ptice sanj, 

svoje plašne ptice nemoči 

- nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, 

nekoga moraš imeti rad, 

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen 

ker drevesa in trave vedo za samoto 

- kajti koraki vselej odidejo dalje, 

pa čeprav se za hip ustavijo -, 

ker reka ve za žalost 

- če se le nagne nad svojo globino -, 

ker kamen pozna bolečino - 

koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce -, 

nekoga moraš imeti rad, 

nekoga moraš imeti rad, 

z nekom moraš v korak, 

v isto sled - o trave, reka, kamen, drevo, 

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, 

dobra, velika bitja,

 ki spregovore samo, 

kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

Žarki sonca, ki so me zjutraj prebudili iz sna, pa bela kava in nekaj glasbe so poskrbeli, da je včerajšnje "Grinch" razpoloženje izginilo v prejšnjem dnevu ... Potem pa sem dobila sporočilo osebe, katere besede so znova pobožale moje srce in mi narisale nasmeh na obraz. In znova me je prešinila misel, pa kako malo je v resnici potrebno, da nekoga osrečimo ... mu narišemo nasmeh na obraz in pričaramo toplino v srcu.

"Rad/a te imam ... " 

"Ponosen/a sem nate ... " 

"Verjamem vate..." 

"S teboj sem ..." 

Tri besedice so dovolj. Tako kratke. Tako preproste. A tako zelo VELIKE. Tako zelo POMEMBNE. Vsi jih potrebujemo. Vsi jih želimo. Iščemo jih ... povsod ... med prijatelji. V družini. Med ljudmi, ki jih imamo radi ... pa jim to prevečkrat enostavno pozabimo povedat. Ali pa nam te besede gredo pretežko iz jezika ... Morda samo mislimo, da to tako ali tako že vedo, pa jim ni treba še enkrat povedat. Morda se bojimo. Ali pa smo preponosni. Včasih, malce preveč trmasti. 

Včasih se zgodi, da te besede ostanejo neizrečene zaradi popolnoma brezveznih zamer. Iščemo način, da bi jih izrekli, napisali ... Pa nas premaguje ego ... ponos ... Dokler se ne zgodi, da zamudimo tisti zadnji vlak ... zadnjo priložnost ... Takrat ne razumemo, zakaj smo bili tako neumni ... in smo po nepotrebnem varčevali z ljubeznijo ... 

Pa kaj je na tem svetu še vrednejšega, kot imeti ob sebi ljudi, katerim lahko poveš, da jih imaš rad.

Starše, ki ti vsak dan pridigajo ene in iste stvari ... ker ti želijo le najboljše.

Sestre in brate, ki bi jih včasih najraje poslal na Luno (z enosmerno vozovnico), a bi potem imel težavo, ko bi jih moral po celi Luni iskat ... 

Prijatelje ... tiste prave ... iskrene ... za katere veš, da bodo ob tebi zmeraj, ko jih boš potreboval ... ne glede na vse ... ker so družina, ki si si jo sam izbral ... 

In vse tiste ljudi, ki stopajo po tvoji poti z namenom, da bi ti postal boljši ... 

Tako zelo nas imajo radi. Vsak na svoj način. Njihova ljubezen ni le v tistih treh besedah "rad te imam" ... je tudi v "prosim, sporoči ko prideš domov", "a rabiš kaj", "a ti pomagam", "bom jaz to naredil" ... Skozi vse te načine, nam sporočajo, da nas IMAJO RADI ... Da so tukaj za nas ... 

Pa jim znam to vračat? Sem jim dovolj krat povedala, da jih imam rada? Da sem HVALEŽNA, da so del mojih poti? Da sem zmeraj tukaj zanje? Ker me brez vseh njih najbrž sploh ne bi bilo ... 

Priznam, včasih tudi mene premaga trma. Nepotrebna. A me. Ali pa zmaga "Grinch mood" ... Priznam, tudi jaz prevečkrat "pozabim" povedati te besede ... a tudi to je del spreminjanja na boljše ... Nov cilj ... ker si vsi ljudje, ki so tisti "moji", zaslužijo vedeti, da mi pomenijo največ na svetu ... In da sem NEIZMERNO HVALEŽNA, da jih imam priložnost imeti v svojem življenju. Tudi, ko sem neprenašljivo tečna ... in ko mi gre vse na živce ... tudi takrat, ko v afektu jeze, rečem kaj, s čimer jih prizadanem, ne da bi si to slučajno želela ... 

... vsem tem, še tukaj enkrat ...

... RADA VAS IMAM ...  ker ste del poti mojega življenja! 

Dajmo izkoristimo VSAK trenutek, da ljudem okrog sebe povemo, kaj nam pomenijo ... ker v tempu življenja, ne vemo, kdaj bo to naša zadnja priložnost ...


Kaja