Tebi, moja najdražja ... v spomin

Nedelja, 16. december.

Dan zanje ... 

Današnja zgodba, je zate ... ki si Bila ... moja. Ena. Edina. Edinstvena. Najdražja. Najvrednejša. Nezamenljiva. Edinstvena. 

Zate, ki si živela z mano in zame. Zate, ki si zame naredila vse. Največ kar si lahko. Zate, ki boš za vedno ostala moj največji ponos in najboljša stvar, ki sem jo imela svojih 21 let življenja ob sebi. Zate, ki boš živela v meni, do mojega zadnjega diha. 

Današnji dan ... Ta zapis ... Je zate, ki sem te ves čas klicala "mama" ... 

Med tem, ko pišem te vrstice in nekje v ozadju poslušam melodije klavirja, med tem ko tavam po spominih, ko se zdi zrak v sobi zadušljiv, ko nisem čisto prepričana, ali bi najraje jokala ali kričala ... se zavedam, kako odprta je še zmeraj rana ... Kako nevzdržljiva je bolečina. Kako dragoceni, so spomini. 

Kako zelo te pogrešam ... moja Princeska.

Toliko vsega si mi dala. Nešteto ur, ko si skrbela, da mi kot dojenčici ni nič manjkalo. Pa še več, ko si nisem želela v vrtec in sva se skupaj igrali. Z najinim gospodičem, tvojim možem, mojim najljubšim pradedkom. Koliko krat smo se igrali družino. Skupaj kuhali, pekli, peli, plesali, si gradili grad iz stolov ... 

Ob tebi sem naredila svoje prve korake. Izgovorila svojo prvo "mama" besedo. Ko sem si na skiroju razbila koleno, si ga pihala toliko časa, dokler ni nehalo bolet. Ko sem si pridobila gips na roki, si mi ga okrasila z rožicami. S teboj sem lahko packala po kuhinji, gnetla testo, spravila vse posode iz omar ... Učila si me pečt potico ... Krofe ... Kekse ... za vsake praznike si poskrbela, da je iz kuhinje dišalo po celi hiši ...  

Pregledala si vsak moj zvezek, prebrala vsak moj spis ... Shranila vsako mojo pesmico ... Vedno si me pohvalila. Tudi skregala, oh seveda. A vedno tako, da sem razumela. 

Toliko stvari si me naučila. Se učila skupaj z mano. Ko sem pisala maturo iz Ane Karenine, si jo brala skupaj z mano. Tako zelo iskreno sva se smejali, ko si komentirala, da se v šoli učimo preveč brezveznih stvari, da se ti tega ne bi učila .... 

Tako zelo si se jezila, ko ti v zadnjih letih nisem dovolila, da bi sama brez moje prisotnosti, hodila okrog, še posebno zunaj. Govorila si, da sem preveč stroga. Da boš pazila ... Da ti morem dovolit ... Veš ... mene je bilo samo strah. Da bi se ti zgodilo kaj hudega ... Jaz sem samo želela, da je najboljše zate. Da imaš najlepše trenutke. 

Najboljše, ker je to edino, kar si zaslužiš. Toliko vsega si dala v življenju čez. Toliko bolečine, trpljenja, garanja ... nikoli zase, vedno si delala in živela za druge. Da je bilo drugim lepo. Da so drugi imeli. Tvoj srček je imel napako. Zaradi katere, sem kot mala punčka zelo dobro spoznala notranjost rešilcev in tvoj pogum. Borbo. Moč, ki so jo imela. Nasmeh na obrazu, ki ti ga ni bilo moč izbrisati. Vero. V Boga. V življenje. V dobre ljudi. 

Ja, v čisto vsakem človeku si našla dobro plat. Skrbela si, da dva "vaška" brezdomca, nista bila nikoli lačna. Vedno si skrbela, da me naučiš sprejemati vse ljudi. Da iščem še v najslabših dobre stvari. vedno si verjela v dobro. Vedno si me učila, da morem vsakega človeka spoštovat. Da vsak nosi svojo zgodbo, ki je iz njega naredila, to kar je danes. "Vsak nosi svoj križ veš, mogoče je zato naredil kaj slabega, ampak ni slab človek" ... Besede, ki jih ne bom nikoli pozabila .... Od katerih je minilo toliko časa, a še zmeraj odmevajo z enakim tonom ... Vedno si skrbela za druge. Čeprav se ti je godilo hudo. Vem, da si velikokrat jokala skrivaj. Daleč od vseh. Da si s skrajnimi močmi se prebijala skozi dan. Da včasih nisi vedela, če boš sploh zmogla priti še do hiše. Po kolenih si bila pripravljena hodit, če je bilo potrebno. Le, da drugih ne bi skrbelo. 

Ja, tvoje srce je imelo napako. A srce z napako, je bilo s takšno energijo. Toliko topline. Ljubeznijo za cel svet. Ljubila si. Njega, s katerim si delila srce. S katerim sta me naučila, kaj je to ljubezen ... In srčno upam, da bom kdaj imela možnost, tako in toliko ljubiti, kot si ljubila ti. Življenje. 

V mislih se mi znova odvija pogovor s teboj ... Ne štejem več, koliko kratni. Sprašujem te, kako si ... ali ti je lepo ... Sprašujem te, kako bi bilo, če se tisti 16. september 2017 še ne bi zgodil ... Kako bi potekal današnji dan? 

Bi spet odkrili kakšno novo funkcijo na snapchatu? Ja, najbolj sva se nasmejali, ko sva zganjali norčije in delali selfije. Strogo si jih pregledala in če ti katera slika slučajno ni bila všeč, sva jo morali obvezno ponoviti. 

Prinesla bi ti rdeč flamingo ... rožico, ki si jo imela tako zelo rada. Ali pa spomladi zvončke, narcise ... Dala bi jo v svojo vazico, potem pa jo le občudovala. Podarila bi mi tisti objem, v katerem pozabiš na cel svet ... Bile bi samo midve. Skupaj. Srečni. 

Znova bi pripravili maso za kekse. Jih izrezovali in pekli. Vmes, bi si toliko stvari povedali.

Koliko zgodb si mi pripovedovala ... ali pa si preprosto pela. Tako zelo lepo. Kako rada sem poslušala tvoj glas ... Občudovala sem te, veš?

Vse na in v tebi je bilo posebno. Edinstveno.

In nikoli, mi nisi dovolila, da bi se pritoževala. Za vsako težavo, si našla rešitev. Za vsako bolečino, je bilo zdravilo, tvoj objem. Nasmeh. Tvoja dlan, ko je prijela mojo. Ko so se najini prsti prepletli, sva bili močnejši od celega sveta. 

Morda bi danes skupaj postavili smrekico. Ali obesili lučke. Napisali kartice - ja, tudi ti si jih rada pisala. Morda, pa bi le v tišini sedeli in bi bil to najlepši pogovor. 

Objela bi te. Stisnila k sebi. Nikoli več spustila .... 

 Veš, tako zelo si želim, da bi lahko imela super moč in se vrnila nazaj v čas ... v dneve, ko sva bili skupaj.V najine trenute. V dneve, ko sem se pritoževala, da nisi dovolj razpoložena. Tja bi šla in gledala kako spiš. Kako zlagaš svoje haribo medvdke. Kako se kregaš, da ni kosilo postreženo točno ob 12ih. Da sem na venčku pozabila prižgati svečko.

Samo tja bi šla in te gledala. Vsako novo sekundo bi ti povedala, da si moja najboljša. Da si moja najdražja. Da te imam najraje na planetu.

Vse kar sem ti zmeraj govorila, bi ti povedala, še milijonkrat več. Objela bi te in te nikdar ne spustila.

S prepletenimi dlanmi, bi imeli najin najlepši pogovor. 

Med najine trenutke bi se vrnila ... da bi ti lahko še enkrat rekla, mama hvala ... za vse kar sem s teboj postala ... za vse kar si mi dala ... za vse kar si Bila. Si. Boš ostala. 

Tako pa danes, ko obračam liste knjige spominov, ki sem jo naredila samo za naju .. pustim solzam, da mi polzijo po obrazu, kakor to naredim tu in tam, ko nihče ne vidi. Nihče ne sliši. Nekje v tišini in osami, s stisnjemi zobmi ... ker te pogrešam. Ker boli. 

Ker veš ... tako zelo pusti so prazniki brez tebe ... tako zelo težki so dnevi ... in še težje noči. Ko se bolečina zajeda v vsak kos srca in ga drobi. Ko so pogrešanja prehuda. Ko se zdi, da te iščem povsod ... a tebe več ni ... Veš, sprašujem se, kakšne praznike imaste tam zgoraj, nad oblaki, za mavrico ... In vidim te, kako se smeješ ... Kako si v objemu najinega princa. 

Vem, pravijo mi, da bo čas zacelil rane. Da bo bolečina manjša. A meni se zdi, da te z vsakim dnem le še bolj pogrešam ... Da vsak dan, boli še bolj. 

Vse si mi dala. Vse si me naučila ... pozabila si le na to, kako bo, ko boš odšla ... Ta lekcija, me je prizemljila ... Te še nisem osvojila ... a vem, da se nekoč spet srečava. Vem, da boš nekje čakala name ... in jaz, te bom do tistega dne, nosila s seboj, v globinah srca. Tam si varna. Tam mi te ne more nihče vzet. 

Tam sva še zmeraj skupaj. Tam, bova skupaj nazdravili še enemu novemu letu več ... in ostali, do njegovega zadnjega bita. 

Princeskica moja. Rada te imam. Bila si moja najdražja. To mesto, bo za vedno tvoje. Del srca, ki bo za vedno pripadal samo tebi. V njem sedaj živiš. Tako zelo te pogrešam ...............

Ta zapis, je zate ... draga moja. Tebi, v najdražji spomin. 

Kaja

Svoboda ...

Dan 14.

Petek. Sneg. In nova naloga ... danes ... PTIČKI.

Ja, pa smo dočakali, da je prišla tudi uradno ta dolgo napovedovana zima. Temperature, ki bodo segale krepko pod ničlo. 

Skoraj prepričana sem, da smo se vsi opremili z bundami, šali, kapami ... Da nas ne bo zeblo ... 

Kaj pa ptički? Ti majhni, lahkotni in svobodni ptički ... 

Ta svobodna bitjeca, ki jadrajo med oblaki ... sledijo smeri vetra in toplini žarkov sonca. Skupaj, v jatah. Brez strahu ... Z razprtimi krili ....

Morda so prav ptice tisti simbol lahkotnosti življenja. Mogoče nas ves ta čas poskušajo naučiti, da v življenju zmeraj ne potrebujemo končnega cilja in popolnega načrta ... da je včasih popolnoma vredu, da le sledimo svojemu naslednjemu koraku in plujemo s tokom življenja v vsaj približno isto smer.

Smo se v teh dneh spomnili kaj na ta drobna bitja?

Tako radi jih imamo, ko nam v poletnih dneh pojejo budnice ... 

Bomo poskrbeli, da bodo tudi v dneh. ko bo snežna odeja pokrila naravo, imeli dovolj hrane, za življenje?

Bomo se danes, spomnili tudi nanje?

Jaz, se bom ...

"V želji po opazovanju ptic, moraš postati del tišine." 

Kaja

Danes sem napisala pismo ... da te osrečim.

Zasnežena sobota. Delovna. In hkrati tista sobota, namenjena pisanju kartic ... pisem ... sporočilc ...  Lepljenju znamk na kuverte. Iskanju pravih poštnih številk. Naslovov. Sprehodu do poštnega nabiralnika.  

Kot včasih. Po pošti poslati lepe misli. Ali daljša pisma. Morda le kakšno besedo. 

Iz srca. Z namenom, da osreči ljudi, ki nam nekaj pomenijo. 

Da ne obsodimo naše komunikacije le na sms-je ter forwardirane emaile. Saj, vsebino morda imajo isto, a so tako zelo hladni. Odpreš. Prebereš. Scrollaš naprej.

Od nekdaj sem bila po svoje posebna. Od nekdaj, mi največ pomenijo tiste stvari, ki imajo v sebi nekaj več, kot le golo materialnost. Pisma. Voščilnice. Sporočilca. Hranim jih vse, od krsta naprej. 

Niti enega listka nisem vrgla proč. Letos bo moja super škatla za te stvari, dobila svojo nadgradnjo, saj je enostavno tekom let, postala premajhna za vse. 

Zakaj sem začela tako skrbno shranjevati vse te stvari, s samim začetkom niti nisem popolnoma vedela zakaj. 

A z vsakim novim letom, prihajam do spoznanja, da so te stvari moji najdražji spomini. Čestitka, ki mi jo je oseba podarila za rojstni dan, se potrudila in vanjo vložila svoj čas, je ostala enaka. V njej ni shranjeno le napisano sporočilo, pač pa tudi vsi občutki ... spomini, kako sem odpirala darilo. Toplina objema, ki sem ga prejela ali podarila. Trenutki sreče ... Morda se pri vseh ne spomnim, kaj je pravzaprav bilo tisto "večje" darilo ... a trenutki, so ujeti v vsaki posebaj. In vsakič, ko gledam čestitke, kartice, vizitke ... imam občutek, da potujem skozi čas. Da sem v tistem trenutku, ob tisti osebi ... Tudi, če te osebe več ni ob meni. 

Ta moja škatla, je moj največji zaklad. Najdragocenejše, kar imam. 

Tudi sama zelo rada pišem. Kartice iz krajev, katere obiščem. Čestitke za osebne praznike. Voščilnice za posebne priložnosti. Pisma, tistim ljudem, ki so mi najbližji in najdražji. 

Velikokrat me kdo potem vpraša, pa zakaj ali pa kako se ti to ljubi ... Ne vem. Niti ne vem, kaj bi na to sploh odgovorila. Če vprašaš nekaj takega, potem ne razumeš. Kako se mi ljubi? Ja, se mi. Ljubi se mi poiskat kak lep papir, s kulijem napisat besede, ki mi ležijo na srcu, svoj trud in čas vložit v nekaj, kar bom podarila nekomu, ki ga imam rada. Z namenom, da bo čutil, da je zame pomemben. Morda, bo s tistim mojim pismom, se sam počutil srečnejšega. Ali pa se bo čez čas spomnil, ko ga bo našel nekje sredi omare ... da je čudovita oseba. Da je VREDEN mojega časa. Ker prav čas, je tisti, ki nam ga nihče ne more vrniti nazaj. 

In če si ne bom za teh nekaj svojih najbližjih ljudi, ki mi toliko pomenijo ... vzela nekaj trenutkov ... naredila nekaj svojega zanje ... za koga si ga bom potem vzela?

Tako sem danes napisala nekaj kartic. Voščilnic. Pa tudi kakšno pismo. Iz srca. Na roke. V upanju, da nariše kak nasmeh na obraz več. Morda bo kakšna od voščilnic pač po svojem "roku trajanja" pristala med odpadnim papirjem. Ali pa bo pač v sistemu, preberem in odložim. Ali pa sploh ne preberem. Ne vem. A o tem tudi ne razmišljam. To niti ni moja stvar. 

Sama vem, da sem naredila kar sem čutila. Najboljše kar znam. In z najbolj iskrenim namenom, kar jih premorem. Sama vem, da sem v košček papirja vložila sebe ... da osrečim druge. In to, je dovolj. 

Za konec teh vrstic, pa je Katarina Gomboc lepo povedala:

“Piši pisma.

Ostanejo kot priče, 

spomnijo te, kaj si mislil,

in razumeti, kar si pozabil.

Govori, ko se zdi, da ne moreš.

Molči, ko si jezen.

Ljubi se čim več. Ob razdalji

boš to najbolj potreboval.

Pojdi v naravo, ko se spreš.

Naklonjena je novim začetkom.

Prezrači sobo ob večerih in 

kuhaj kavo z ljubeznijo.

Spij jo s počasnimi požirki.

Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil.

Razcepljenih drv ne boš mogel

spraviti nazaj v drevo.”

Kaja

Ne govori ... razen če lahko izboljšaš tišino. (J.L.Borges)

DOBRO jutro … Želim ti PRIJETEN dan … Imej se LEPO … Naj bo MIRNA noč …

Danes jih poudarjam. Vsakič znova, seveda ob priložnosti. Poudarjam vse tiste »kratke« besedice dolgega odmeva, ki jih običajno spuščam brez da bi se zavedala pravega razloga zakaj.

George Horace Lorimer je dejal : "Dobro premislite, preden komu izrečete težko besedo, in ne zamudite nobene priložnosti, da izrečete dobro." 

Pa znamo ljudje sploh še misliti, še preden odpremo usta? A znamo izkoristiti prav vsako ponujeno priložnost, ter s svojim besednim zakladom nekomu pričarati nasmeh na obraz? A se sploh znamo še pogovarjati? Ali morda še boljše vprašanje, a še znamo le preprosto prisluhniti drug drugemu?

Kolikokrat na dan si še povemo nekaj preprostih besed, kot so »rad te imam«, »tole si pa naredil/a odlično« … Kdaj smo nazadnje pohvalili sosedo, ki nam je naredila super penast kapučino? Zdi se, da v dobi, ko vsa tehnologija počasi postaja pametnejša od nas samih, kratice kot so »rtm, ily, …« lahko nadomestijo izkazovanje ljubezni in kratek »brb« konča pogovor, ko se nam več ne da. A smo po takšnih pogovorih res toliko srečnejši? Naj presodi vsak sam.

Sama vem, da ne obstaja aplikacija, ki bi lahko nadomestila čas, ko nekomu zrem v oči in govorim. Brez pogledov, ki bi uhajali v tanek zaslon telefona. Sem človek besed. Tistih, za katera potrebuješ ušesa, da slišiš. Seveda to ne pomeni, da govorim zmeraj vse le idealno, srečno in optimistično. Še zdaleč ne. Veliko (preveč)krat izrečem kaj, kar morda sploh ne mislim, a je jezik pač hitrejši od vseh sivih celic. Tako, kot včasih kakšna beseda zaboli mene, se zavedam, da je popolnoma enako tudi pri vseh ostalih. Morda včasih niti ne potrebuješ grdih besed, da nekoga prizadeneš. Včasih je tudi ignor brez razloga tak »neviden,tih zlobni škrat« ki biva nekje v nas.

Bila sem pazljiva. In tako je moj listek, ki sem ga povsod nosila s seboj z namenom, da bi zabeležila čisto vse »morebitne pregrehe« ostal prazen. Jaz pa ponosna. Seveda sem imela pripravljeno tudi kazen, za vsak prekršek, a na mojem »računu« tako ni nastal minus. Ali v današnjem dnevu nisem nikogar razočarala/užalila/prizadela … ali preprosto se na njegov račun zabavala.

Kakor pri vsaki nalogi, sem tudi pri tej spoznala, da je včasih veliko težje izreč le eno lepo besedico, kot morje drugih. Pozdrav »nočko« je pač krajši, kot »Želim mirno noč« … a morda ima prav ta »mirno« v sebi nekaj več tistega pravega namena. Pa tudi jutra, ki se začnejo z dodanim »dobro« nekako postanejo lepša, čeprav te čaka en kup obveznosti.

Ob koncu vseh lepih besed, pa v nekem kotičku tako mene same, kot vseh nas »humijev« tli želja, da se ta akcija ne konča, ko se ob polnoči združita kazalca na uri … Naj bodo takšni dnevi vsak dan. Izkoristimo vse priložnosti, da postanemo boljši. Pa ne kot drugi, ampak kot podobe iz zrcal, v katera smo zrli včeraj.

Preproste besede

Treba je mnogo preprostih besed,

kakor:

kruh,

ljubezen,

dobrota,

da ne bi slepi v temi

na križpotjih zašli

s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine

zunaj in znotraj nas,

da bi slišali glas,

tihi, plahi, pojemajoči glas

golobov,

mravelj,

ljudi,

src

in njih veličine

sredi krivic in vojska,

sredi vsega tega,

kar ni

kruh,

ljubezen

in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo

naj merijo čas,

kažejo pota.

(Tone Pavček)

Kaja

Obljuba dela dolg ...

Obljube ...

... sedaj bi lahko napisala še vsaj 15 različnih stavkov za začetek. Da bi lepo v celofan zavila resnico ... Današnja naloga je ena tistih, ki bi jo najraje prestavila. Ne, ne bom je. Prestavila sem že tišino, Vsega pa tudi ne morem prestavljat. Obljube, pa še najmanj, ali pač?

Zakaj bi napisala vse drugo, kot to kar je iskreno? Ker je današnji dan težek. In ker sem se v začetku meseca odločila, da bom ne glede na svoj Grinch pogled na praznike, v decembru iskala čarobnost. Čisto po svoje. Ker sem v prvem zapisu napisala, da je namen vseh mojih vrstic preprost - da postanem boljša. To je bila ena zadnjih obljub, ki sem jo dala sama sebi. In po vseh prelomljenih obljubah, nimam več kaj razmišljat, da bi prelomila še to.

No ... današnji zapis o obljubah ... OBLJUBIM, DA DOKONČAM ... ko naredim obračun sama s seboj. 

Nadaljevanje tega zapisa sledi ... 

Kaja

Deklica z vžigalicami ...

Že kot majhna punčka sem jih imela rada ... vse tiste različne, krajše, daljše, za lahko noč ali dobro jutro ... Pravljice namreč. 

Svet, ki je obstajal na listih, v barvah in razno raznih oblikah črk ... 

Če bi me kdo vprašal, ko sem bila še majhna, po najljubši pravljici, bi mu najbrž rekla, da je bil to Zaljubljeni žabec ... ali knjiga A veš koliko te imam rad? ... A v prazničnem času, je bila vsaka zgodba najlepša po svoje ... 

Deklica z vžigalicami ... pravljica, po kateri sem se vsakič znova stisnila v objem svoje danes najdražje in najsvetlejše zvezdice na nebu ... Pravljica, katero morda v celoti razumem šele danes, ko spadam v skupino "odraslih ljudi" ... 

Na enem od predavanj, sem slišala stavek: "Pravljice so zato, da otroke uspavajo ... odrasle pa zbudijo." 

Ne. Ni danes dan za pravljice. 11. naloga 30 dni za 30 srčnih dejanj so tople nogice.  

Le, da je zgodba deklice z vžigalicami tista, katera se mi vrti v mislih, ko iščem besede za ta zapis ... zato jo bom delila z vami ... Ob vsem pa dodala le še to ... da je vsak brezdomec samo človek ... ki si zasluži in želi prav enako kot mi ... da ga ne zebe ... Pa čeprav ima ustnice že modre od mrazu ... 

... naj ta naš praznični plamen topline v srcu, segreje prezeble noge tistemu gospodu, ki te prosi za kak cent, ko parkiraš avto v garažni hiši ... ali ki te pričaka pred vhodom v trgovino .. samo en majhen plamenček je dovolj, da segreje dlani ... da segreje srce ... in da se kakšna pravljica v kruti realnosti sveta, konča srečnejše ... 

DEKLICA Z VŽIGALICAMI (H.C.ANDERSEN)

Bilo je Silvestrovo, zadnji večer v letu, in pritiskal je strašen mraz. V temi in mrazu je po zasneženi ulici tavala uboga bosonoga deklica. 

Ko je odšla od doma je sicer imela copate, a kaj ji je to pomagalo? Bili so ji preveliki, saj jih je nekoč nosila njena mati, in ubogi deklici so padli z nog, ko je prečkala cesto. Skoraj bi jo bili poteptali konji, ki so vlekli kočije. 

Ene copate ni mogla več najti nikjer, drugo pa je pobral pobalin – tudi bosonog – in zbežal z njo. 

In tako je drobna deklica z bosimi nožicami, pordelimi in pomodrelimi od mraza, stopicala po ulici. V starem predpasniku je nosila škatlice vžigalic, eno teh pa držala v ročici. Ves dan je prodajala vžigalice, a prodala tega dne ni ničesar. Vsa prezebla in sestradana je tavala med zasneženimi ulicami. 

Debele snežinke so se oprijemale njenih dolgih zlatih kodrov, ki so ji objemali obraz. Ampak ona ni mislila na to. Po ulicah se je razširjal vonj po prazničnih dobrotah - saj je bilo Silvestrovo! – in lačna, kot je bila, je mislila na slastno pečeno gosko. 

Bila je utrujena in prezebla, zato se je hotela za trenutek odpočiti. Sedla je v kotiček med dvema hišama in premrzle nožice tesno privila k sebi. Strašno jo je zeblo, a si ni upala domov, saj tega dne ni prodala niti ene škatlice vžigalic, za kar bi jo oče doma gotovo natepel. 

Poleg tega je bilo doma prav tako zelo mrzlo, saj so živeli v razpadajoči podstrešni izbi, skozi katero je vselej žvižgal veter, četudi so bile največje luknje in špranje zamašene s slamo in cunjami. 

Njene drobne ročice so bile otrple od mraza. Ah, kakšno ugodje bi ji prinesla ena sama vžigalica, če bi le smela vzeti eno iz škatlice in si z njo ogreti prstke. 

Odprla je škatlico in vzela vžigalico. Resk! Kako se je zasvetlikalo in vzplamtelo. Zasijal je topel, svetel plamen, ki ga je objela z dlanmi. Med prstki je zasijala čudovita svetloba. 

Za trenutek se ji je zdelo, kot da sedi pred veliko železno pečjo; ogenj je tako nežno plapolal in tako prijetno grel. Stegnila je nožice, da bi tudi njih pogrela, a plamenček je tedaj ugasnil. Peč je izginila, v roki ji je ostala le dogorela vžigalica. 

Prižgala je še eno in zopet je toplo zažarelo. Tam, kjer je soj plamenčka padal na mrzel zid, tam je zid postal prozoren kot tančica in videla je v prostor na drugi strani. Oh, kaj vse je videla – krasen porcelanast pribor, z belim prtom pogrnjeno mizo, sredi nje pa dehtečo pečeno gosko, polnjeno z jabolki in suhimi slivami. 

Najlepše od vsega je bilo, ko je goska - z nožem in vilicami v hrbtu - skočila z mize in se začela zibati naravnost proti lačni deklici. Bila je že čisto blizu, da bi se je skoraj dotaknila, ko je vžigalica ugasnila in pred deklico je zopet stal debeli, ledeni zid. 

Prižgala je novo vžigalico; ta ji je pričarala božič. Sedela je pod najveličastnejšim božičnim drevescem, še večjim in lepše okrašenim, kot je bilo tisto, ki ga je skozi steklena vrata videla pri bogatem trgovcu. 

Tisoče lučk je utripalo na zelenih vejah in pisane igračke, takšne, kot jih je videla v izložbah trgovin, so samo čakale, da bi se z njimi kdo poigral. Proti njim je iztegnila drobni ročici, ko je vžigalica dogorela. Lučke so se pričele dvigovati vse višje in višje, dokler se niso združile z zvezdami na nebu. Tedaj je videla, kako je ena zvezda padla z neba in zarisala dolg ognjen rep. 

"Nekdo umira," je rekla, kajti pokojna babica, edina, ki jo je imela rada, je zmerom pravila: "Ko se utrne zvezda, se v nebo dvigne duša." 

Prižgala je še eno vžigalico in ponovno je toplo zažarelo. V siju plamenčka se je prikazala babica, tako jasna in sijoča, tako mila in ljubezniva. 

"Babica!" je vzkliknila deklica, "vzemi me s sabo! Vem, da boš izginila, kakor hitro bo dogorela vžigalica, tako kot so izginile topla peč, pečena goska in prelepo božično drevo." 

Hitro je pograbila vse vžigalice, ki so še ostale v škatlici, in jih prižgala. Hotela je obdržati babico pri sebi. Vžigalice so zasijale v tolikšni svetlobi, da je bilo svetleje kot pri belem dnevu. In babica je bila tako lepa, tako mila in dobrotljiva, kot še nikoli. Vzela je drobno deklico v svoje naročje in skupaj sta poleteli v zvezdne višave, v svetlobo in srečo. Tam ni bilo ne mraza, ne lakote, ne strahov. 

A v mrzlih urah naslednjega jutra je v kotičku med dvema hišama negibno sedela drobna deklica – mrtva, zmrznjena. Na obrazu ji je počival smehljaj, poleg zaledenelega teleščka pa so ležale dogorele vžigalice. 

Naj bo ta mesec čimmanj "deklic z vžigalicami" in naj v teh dneh tudi srca čutijo plamen topline več ... ker kot pravi Pika Nogavička:

"Da je le srce toplo, in bije, kot mora biti, potem tudi dlani manj zebe."

Kaja

Veš, ko si bolan ... imaš samo eno željo ... da ozdraviš ...

Zdravje. In opravljena 1/3 nalog. 10. december. Humanitarčkov dan za zdravje.

Ne dolgo nazaj, sem v enem od časopisov prebrala misel, ki je govorila tako:

 "Kdor vsak dan ne posveti nekaj časa svojemu zdravju, mora vsak dan žrtvovati veliko časa za bolezen. (S.Kneipp)" 

Ker sem nalogo opravila že v sklopu generalnega pospravljanja, teoretično in praktično nisem imela kaj za početi. 

A vendar ... že dlje časa razmišljam o zdravju ... Splošnem. Specifičnem. O tempu življenja. Ali o nezdravem načinu življenja. Spanje 8 ur? Pitje dovolj tekočine na dan? Čim več časa preživeti v naravi čez dan? Hm... Kdaj že nazadnje? No, stres najbolje da kar v celoti izpustim ... 

O zdravju "začnem" razmišljat vsakič,  ko slišim da je kdo od bližnjih ali znanih zbolel ... Ko preberem kak zapis na facebooku, ob katerem se mi lomi srce ... O zdravju in vrednosti le tega sem razmišljala 16 mesecev nazaj ... ko sem spoznala, da ni nič na svetu pomembnejše in vrednejše, kot to, da smo zdravi ... in da so zdravi ljudje, ki jih imamo radi. 

Pravzaprav, o zdravju na splošno razmišljam veliko ... A zelo površno. Teorijo obvladam. Praksa ... je pa druga stran. Sprašujem se, ali se sploh dovolj dobro zavedam, kako zelo sem lahko hvaležna ... Kako zelo bi morala svoje zdravje cenit ... Pa se mi zdi, da ga tolikokrat jemljem tako zelo samoumnevno.

Kaj pa ljudje, ki nimajo zdravja, kaj šele možnosti obiska zdravnika? Dostopa do zdravil? 

Jaz če imam vročino, vem, da bom popila svoj lekadol +C in bo vročina šla stran. Kaj pa tisti, ki te možnosti nima? Kaj pa če še ob vsem tem nima niti toplega doma? In je tako nekje na ulici ... z vročino ... ali čim hujšim ... 

Kaj če lahko mi pomagamo, s samo kakšnim lekadolom, daleronom. Ki ga imamo doma preveč. Ki ga ne potrebujemo. 

Lahko pogledamo med zdravili? Podarimo pro bono ambulantam ta zdravila ... da bodo jih dobili tudi tisti, ki jih tako zelo nujno potrebujejo ... pa so zanje tako zelo daleč ... 

Sama imam prijatelja, ki zelo dobro pozna bitko za življenje ... z zdravjem ... Vem, kako me skrbi zanj, ko se ne počuti vredu ... koga pa skrbi za brezdomca, za katerega smo rekli da je siten in nehvaležen .... med tem, ko bije težko bitko z zdravjem ... v bolečinah, katerih nihče ne opazi ... v upanju, da mu bo uspelo "se porihtat" čimprej.... 

Tudi takšne zgodbe so del decembra ... naj bo ta, drugačen. Za vse nas. Saj si vsi zaslužimo, da smo zdravi ... 

Kaja