Ko ničesar nimaš ali ničesar ne zmoreš ... BODI PRIJAZEN, to je dovolj.

Sreda. 

Večer, ki je marsikje v znamenju "Miklavževih" prihodov, daril, veselja ... navihanih pogledov, iskric v očeh. Med vsemi nami, ki imamo vse ... kaj pa tisti drugi, ljudje na robu ... 

Priznam, tale zapis pišem z velikim cmokom v grlu in jezo, ki mi je danes pošteno dvignila lase v zrak, brez da bi potrebovala pikico laka. 

Žalostna, jezna in razočarana sem. Nad nami, ki imamo vse. Vsega preveč. In ne morem si kaj, da ne bi spisala objave na temo, ki se me je danes osebno dotaknila do zadnje trohice srca. Vem, zapis bo najbrž daljši ... a prosim, da ga prebereš do konca. 

Najbrž že ptički okrog čivkajo, da je Humanitarček tudi letos organiziral božičkovanje za brezdomce in starostnike. Da so pisma pošla v le nekaj urah po odprtju prijav. In da so se počasi začela zbirati darila. Darila, za katera so v mesecu novembru brezdomci pisali pisma. Iskrena. Z otroškimi željami. Željami po čokoladici z lešniki. Po 10dag kave, ki bi jo skrbno hranili za več mesecev in bi jo pili samo ob posebnih priložnostih. Šalih in kapah, da jih ne bi zeblo. Kakšnim priboljškom, ki bi ga delili s svojimi prijatelji na robu. Pisma, v katera so zlili vsa svoja pričakovanja, tihe in skrite želje, ki jih več niso upali niti sanjati ... JA, ČOKOLADA Z LEŠNIKI. Suhe fige. Vrečka čaja. So bile njihove tihe želje, za malo prijaznejši, lepši in čarobni december. Pisma, ki so jih nekateri napisali prvič v življenju ... in po vsej bedi, razočaranjih, krutosti usode ... so v pismih našli kanček upanja - edinega, ki jim je še ostalo, v decembru, kjer je nemogoče pobegniti vsemu blišču. Realnemu ali navideznemu, ko pridemo do srčnih bolečin, teže spominov, na čase, ko so tudi oni spadali med nas, "normalne" ljudi ... to sploh ni pomembno. Pisma, v katerih so našli moč, za lažji december. Vero v to, da jih njihov "Božiček" ne bo pozabil ... Vse nas, ki smo ta pisma brali, urejali, da so bila vsem vam, skritim božičkom na voljo, so se ta pisma nemalokrat dotaknila. Ob njihovih željah, smo jokali ... pa ne zato, ker ne bi imeli debele kože ... pač pa ker smo spoznali, kako po nepotrebnem prezakompliciramo svoja življenja. Kako premalo, smo hvaležni! 

Skriti božički so tako dobili svoja pisma, želje vseh teh naših ljudi ... Z navodili, ki NISO stroga in nerazumljiva, so le preprosti napotek, da bi olajšali delo božičkom. So le prošnje, da ne razočaramo teh oči, ki nas tako na široko gledajo in s takšnim veseljem pričakujejo. Prošnje nas, da so stvari ohranjene (ne, ne rabijo biti nove. A morejo biti SPODOBNE. UPORABNE.) Da ima hrana še tekoč rok uporabe. Da so lepo zavita, saj si najbrž marsikdo sploh ne zna predstavljati, kakšno veselje je ugibati kaj je v zaviti škatlici, otroško odpirati darilo ... Ja. Pri odraslih ljudeh. Pri brezdomcih. Pri naših starostnikih. 

Danes smo tako dobili prva darila. Lično zapakirana. In ko smo se že iskreno veselili, da nas letos pa vsi ubogajo, da bo res vse tipi topi ... Ja, tudi mi delamo to s srcem in dušo. Tudi mi se razveselimo vsakega paketka, ki ga dobimo in vemo, kakšno veselje bo predstavljal njegovemu pisatelju pisma. Tudi mi si kar skupaj z njimi delimo to srečo in toplino. Na kar čisto po slučaju, PONOVNO pade iz darila ven kava ... pomečkana. Morda ne bi niti pogledali, če ne bi bila v takšnem stanju. In ko jo obrneš, krepko čez datum uporabe ... Ja. NI se zgodilo prvič. Velikokrat smo se že tolažili, mogoče pa niso videli ... ali pa so kupili takšno ... Morda res niso imeli slabega namena .... Na žalost, je to le naša tolažba. In ne, NISEM pesimist in ne gledam samo s črnimi očmi na vse. A vendar ... Ni bil slučaj. Naslednja stvar iz iztega paketka, je bila čokolada. Z natanko še mesecem dni veljavnega roka. pravzaprav, manj kot mesecem ... Pa iz drugega paketka pomaranče ali bolj natančno opisano : pomaranče s plesnijo. Pa iz neke tretje vrečke suho sadje - tudi to ima le še nekaj dni rok uporabe. 

Dalje sploh ne bom naštevala ... Žalostna sem in razočarana. Po vsem doživetem, pa me je še toliko bolj prizadelo to, da ko smo le vljudno in z namenom, da preprečimo še kakšno takšno darilo, dobronamerno obvestili vse božičke, ravno v primeru, da je bil to slučaj, da pazijo pri darilih, saj nihče od nas ne mara pretečenih stvari ... Na kar se je vsulo komentarjev, zoper nas. Ker mi res preveč kompliciramo. Ker če je hrana čez rok pa je še vseeno vredu. Ker zakaj bi pa moglo bit uporabno. Strinjam se, priznam, tudi jaz imam včasih doma kaj čez rok. A razlika je, ker imam to ZASE. Za lastno uporabo. Ko si nekaj želim, pa si želim, da dobim tisto vredu ... 

Žalostna in razočarana sem nad vsemi nami. Je nam res tako vseeno? Smo res tako neprivoščljivi? Tako površni? Nam je res že vsem vseeno? Vsi pričakujemo najboljše stvari. Želimo dobre stvari. Le privoščimo jih nikomur. Smo res postali družba, kjer se prijaviš za božička brezdomcu samo z enim namenom - par lajkov na facebooku, ko slikaš lično zunanjost darila (vsebina itak ni pomembna)? Da napihneš svoj ego, ker si brezdomcu ali starostnici dal kavo s pretečeno uporabnostjo? Smo res izgubili ves čut za sočloveka?

Pa kako nas ni sram. Kako nam lastna vest to dopušča? Brezdomci si delijo en paketek suhih fig ... ker jim je mar drug za drugega. Mi pa imamo srce, da starostnici, katera je v pismu morda napisala, da ni še nikoli pila tiste prave kave ... podarimo kavo s pretečenim rokom? Osebi, ki se je morda vse življenje trudila in živela za druge? Kaj če bi bila to naša mama? Babica? Oseba, ki nam pomeni največ na svetu? Ostala bi sama. In želela bi si le skodelico kave .... Bi bili srečni, če bi vedeli, kaj bi dobila? Bi si to želeli zanjo? Ali če grem še dlje ... kaj če bi bile te osebe mi sami? Kdo nam daje zagotovilo, da bomo ves čas v super formi z vsem kar imamo trenutno ... 

Kje smo izgubili vso mero človečnosti? In kako si sploh drznemo pričakovati, da bodo nam brezdomci zaupali ... še verjeli našim besedam, sprejeli našo pomoč ... Ko pa jim zavestno krademo tisti zadnji kanček upaja v boljši dan ... ZADNJI KANČEK UPANJA, KI GA IMAJO, ker so vse drugo že izgubili. In še tega si jih dovolimo oropati ... Nas res ni sram? 

Bomo še naprej svoje napake opravičevali z napadi " ja pol pa poglejte vse, kaj če je v katerem darilu strup" ... JA, POČASI BOMO OČITNO MOGLI. Pa ne, ker ne bi imeli zaupanja ... Pač pa ker nas vse postaja strah ... da bomo izgubili zaupanje njih - naših brezdomcev. Naših starostnic. Ljudi, ki nas na ulicijo pozdravijo. Se nam nasmehnejo. Ki nam rečejo hvala za prvo darilo v življenju. Ki bi nam podarili še tisto polovičko TWIXA, ki so ga dobili, ker majo en košček dovolj. 

Smo res čisto skrenili na poti? Izgubili vso svoje dostojanstvo, splošno kulturo? Mi, tako pametni. Izobraženi. S tako pametnimi telefoni. Ki imamo vse. 

Ko se spomnim, vseh teh ljudi, ki tako v pričakovanju čakajo na njihovo božično darilo, na njihovo prvo, edino božično darilo ... si le želim, da bi jim odprtje le tega, pričaralo toplino. Dalo vedeti, da tudi oni štejejo. Da so pomemben del nas. Da nam je mar zanje. Da jih imamo radi, čeprav jih niti ne poznamo. Tako zelo si želim, da ne bi z darilom ... ki je pretečeno ali neuporabno ... le posipali sol na njihove rane z občutki "mah, tako jim je vseeno zame" .... Še zmoremo to? Vsaj kanček tega? Dajmo se spomnit ... da je včasih bolje dati manj ... ali pa sploh ne dati ... kot dati nekaj, s čimer jih bomo oropali še tistih zadnjih iskric, ki jih v hladu zime še premorejo ...  Dajmo jim občutek, da so še zmeraj Ljudje ... pa čeprav njihov vonj ni po najdražjem parfumu ali obleka zadnje znamke. Štejejo srca. Tista prava. Topla. Tako naša. Kot njihova. 

Še zmoremo to?

Danes je bila Humanitarčkova naloga naključna prijaznost. In prav to - BITI PRIJAZEN, je včasih največ, kar lahko damo ... in kar lahko (p)ostanemo ... Samo z nasmehom, objemom ... in občutkom, da nam je mar ... lahko nekomu polepšamo življenje ... 

Kaja