Dan zanje ...
Današnja zgodba, je zate ... ki si Bila ... moja. Ena. Edina. Edinstvena. Najdražja. Najvrednejša. Nezamenljiva. Edinstvena.
Zate, ki si živela z mano in zame. Zate, ki si zame naredila vse. Največ kar si lahko. Zate, ki boš za vedno ostala moj največji ponos in najboljša stvar, ki sem jo imela svojih 21 let življenja ob sebi. Zate, ki boš živela v meni, do mojega zadnjega diha.
Današnji dan ... Ta zapis ... Je zate, ki sem te ves čas klicala "mama" ...
Med tem, ko pišem te vrstice in nekje v ozadju poslušam melodije klavirja, med tem ko tavam po spominih, ko se zdi zrak v sobi zadušljiv, ko nisem čisto prepričana, ali bi najraje jokala ali kričala ... se zavedam, kako odprta je še zmeraj rana ... Kako nevzdržljiva je bolečina. Kako dragoceni, so spomini.
Kako zelo te pogrešam ... moja Princeska.
Toliko vsega si mi dala. Nešteto ur, ko si skrbela, da mi kot dojenčici ni nič manjkalo. Pa še več, ko si nisem želela v vrtec in sva se skupaj igrali. Z najinim gospodičem, tvojim možem, mojim najljubšim pradedkom. Koliko krat smo se igrali družino. Skupaj kuhali, pekli, peli, plesali, si gradili grad iz stolov ...
Ob tebi sem naredila svoje prve korake. Izgovorila svojo prvo "mama" besedo. Ko sem si na skiroju razbila koleno, si ga pihala toliko časa, dokler ni nehalo bolet. Ko sem si pridobila gips na roki, si mi ga okrasila z rožicami. S teboj sem lahko packala po kuhinji, gnetla testo, spravila vse posode iz omar ... Učila si me pečt potico ... Krofe ... Kekse ... za vsake praznike si poskrbela, da je iz kuhinje dišalo po celi hiši ...
Pregledala si vsak moj zvezek, prebrala vsak moj spis ... Shranila vsako mojo pesmico ... Vedno si me pohvalila. Tudi skregala, oh seveda. A vedno tako, da sem razumela.
Toliko stvari si me naučila. Se učila skupaj z mano. Ko sem pisala maturo iz Ane Karenine, si jo brala skupaj z mano. Tako zelo iskreno sva se smejali, ko si komentirala, da se v šoli učimo preveč brezveznih stvari, da se ti tega ne bi učila ....
Tako zelo si se jezila, ko ti v zadnjih letih nisem dovolila, da bi sama brez moje prisotnosti, hodila okrog, še posebno zunaj. Govorila si, da sem preveč stroga. Da boš pazila ... Da ti morem dovolit ... Veš ... mene je bilo samo strah. Da bi se ti zgodilo kaj hudega ... Jaz sem samo želela, da je najboljše zate. Da imaš najlepše trenutke.
Najboljše, ker je to edino, kar si zaslužiš. Toliko vsega si dala v življenju čez. Toliko bolečine, trpljenja, garanja ... nikoli zase, vedno si delala in živela za druge. Da je bilo drugim lepo. Da so drugi imeli. Tvoj srček je imel napako. Zaradi katere, sem kot mala punčka zelo dobro spoznala notranjost rešilcev in tvoj pogum. Borbo. Moč, ki so jo imela. Nasmeh na obrazu, ki ti ga ni bilo moč izbrisati. Vero. V Boga. V življenje. V dobre ljudi.
Ja, v čisto vsakem človeku si našla dobro plat. Skrbela si, da dva "vaška" brezdomca, nista bila nikoli lačna. Vedno si skrbela, da me naučiš sprejemati vse ljudi. Da iščem še v najslabših dobre stvari. vedno si verjela v dobro. Vedno si me učila, da morem vsakega človeka spoštovat. Da vsak nosi svojo zgodbo, ki je iz njega naredila, to kar je danes. "Vsak nosi svoj križ veš, mogoče je zato naredil kaj slabega, ampak ni slab človek" ... Besede, ki jih ne bom nikoli pozabila .... Od katerih je minilo toliko časa, a še zmeraj odmevajo z enakim tonom ... Vedno si skrbela za druge. Čeprav se ti je godilo hudo. Vem, da si velikokrat jokala skrivaj. Daleč od vseh. Da si s skrajnimi močmi se prebijala skozi dan. Da včasih nisi vedela, če boš sploh zmogla priti še do hiše. Po kolenih si bila pripravljena hodit, če je bilo potrebno. Le, da drugih ne bi skrbelo.
Ja, tvoje srce je imelo napako. A srce z napako, je bilo s takšno energijo. Toliko topline. Ljubeznijo za cel svet. Ljubila si. Njega, s katerim si delila srce. S katerim sta me naučila, kaj je to ljubezen ... In srčno upam, da bom kdaj imela možnost, tako in toliko ljubiti, kot si ljubila ti. Življenje.
V mislih se mi znova odvija pogovor s teboj ... Ne štejem več, koliko kratni. Sprašujem te, kako si ... ali ti je lepo ... Sprašujem te, kako bi bilo, če se tisti 16. september 2017 še ne bi zgodil ... Kako bi potekal današnji dan?
Bi spet odkrili kakšno novo funkcijo na snapchatu? Ja, najbolj sva se nasmejali, ko sva zganjali norčije in delali selfije. Strogo si jih pregledala in če ti katera slika slučajno ni bila všeč, sva jo morali obvezno ponoviti.
Prinesla bi ti rdeč flamingo ... rožico, ki si jo imela tako zelo rada. Ali pa spomladi zvončke, narcise ... Dala bi jo v svojo vazico, potem pa jo le občudovala. Podarila bi mi tisti objem, v katerem pozabiš na cel svet ... Bile bi samo midve. Skupaj. Srečni.
Znova bi pripravili maso za kekse. Jih izrezovali in pekli. Vmes, bi si toliko stvari povedali.
Koliko zgodb si mi pripovedovala ... ali pa si preprosto pela. Tako zelo lepo. Kako rada sem poslušala tvoj glas ... Občudovala sem te, veš?
Vse na in v tebi je bilo posebno. Edinstveno.
In nikoli, mi nisi dovolila, da bi se pritoževala. Za vsako težavo, si našla rešitev. Za vsako bolečino, je bilo zdravilo, tvoj objem. Nasmeh. Tvoja dlan, ko je prijela mojo. Ko so se najini prsti prepletli, sva bili močnejši od celega sveta.
Morda bi danes skupaj postavili smrekico. Ali obesili lučke. Napisali kartice - ja, tudi ti si jih rada pisala. Morda, pa bi le v tišini sedeli in bi bil to najlepši pogovor.
Objela bi te. Stisnila k sebi. Nikoli več spustila ....
Veš, tako zelo si želim, da bi lahko imela super moč in se vrnila nazaj v čas ... v dneve, ko sva bili skupaj.V najine trenute. V dneve, ko sem se pritoževala, da nisi dovolj razpoložena. Tja bi šla in gledala kako spiš. Kako zlagaš svoje haribo medvdke. Kako se kregaš, da ni kosilo postreženo točno ob 12ih. Da sem na venčku pozabila prižgati svečko.
Samo tja bi šla in te gledala. Vsako novo sekundo bi ti povedala, da si moja najboljša. Da si moja najdražja. Da te imam najraje na planetu.
Vse kar sem ti zmeraj govorila, bi ti povedala, še milijonkrat več. Objela bi te in te nikdar ne spustila.
S prepletenimi dlanmi, bi imeli najin najlepši pogovor.
Med najine trenutke bi se vrnila ... da bi ti lahko še enkrat rekla, mama hvala ... za vse kar sem s teboj postala ... za vse kar si mi dala ... za vse kar si Bila. Si. Boš ostala.
Tako pa danes, ko obračam liste knjige spominov, ki sem jo naredila samo za naju .. pustim solzam, da mi polzijo po obrazu, kakor to naredim tu in tam, ko nihče ne vidi. Nihče ne sliši. Nekje v tišini in osami, s stisnjemi zobmi ... ker te pogrešam. Ker boli.
Ker veš ... tako zelo pusti so prazniki brez tebe ... tako zelo težki so dnevi ... in še težje noči. Ko se bolečina zajeda v vsak kos srca in ga drobi. Ko so pogrešanja prehuda. Ko se zdi, da te iščem povsod ... a tebe več ni ... Veš, sprašujem se, kakšne praznike imaste tam zgoraj, nad oblaki, za mavrico ... In vidim te, kako se smeješ ... Kako si v objemu najinega princa.
Vem, pravijo mi, da bo čas zacelil rane. Da bo bolečina manjša. A meni se zdi, da te z vsakim dnem le še bolj pogrešam ... Da vsak dan, boli še bolj.
Vse si mi dala. Vse si me naučila ... pozabila si le na to, kako bo, ko boš odšla ... Ta lekcija, me je prizemljila ... Te še nisem osvojila ... a vem, da se nekoč spet srečava. Vem, da boš nekje čakala name ... in jaz, te bom do tistega dne, nosila s seboj, v globinah srca. Tam si varna. Tam mi te ne more nihče vzet.
Tam sva še zmeraj skupaj. Tam, bova skupaj nazdravili še enemu novemu letu več ... in ostali, do njegovega zadnjega bita.
Princeskica moja. Rada te imam. Bila si moja najdražja. To mesto, bo za vedno tvoje. Del srca, ki bo za vedno pripadal samo tebi. V njem sedaj živiš. Tako zelo te pogrešam ...............
Ta zapis, je zate ... draga moja. Tebi, v najdražji spomin.
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar