Novi začetki ...

"Noben človek ni otok, celina povsem zase; vsak človek je del celine ..." (J.D.)

Pa se je uradno začel, še zadnji mesec tega leta. December. Lesketajoč se v soju tisočerih lučk, okraskov in ... povečanega števila avtomobilov okrog nakupovalnih središč, daljših kolon v vrstah z blagajnami ... Skupaj z mesecem se je tradicionalno začela tudi ena glavnih Humanitarčkovih akcij, 30 dni za 30 srčnih dejanj, jaz pa sem se odločila, da je čas, da spišem nekaj vrstic ... in ker bi bila najbrž katera »preveč« za facebook status, naj nastane kar blog ... kateri naj poskusi postati tak, vsakodnevni, skupaj z akcijo. Da bom lahko postajala boljša. Z vsakim novim dnem, z vsako novo izpolnjeno nalogo. Da bo na koncu, tudi moje srce zrastlo za še kakšno številko več. In te vrstice, ki nastajajo tako čisto spontano medtem ko s svojo grinčevsko voljo lotevam pospravljanja.

Ja, dan sem namreč začela kot uradna pripadnica Grinchevega kluba po razpoloženju že takoj zjutraj ko sem odprla oči. Ko sem scrollala po socialnih omrežjih in si po nekaj prebranih objavah rekla »The Gods must be crazy« ... Morda je ravno ta trenutek bil tisti, ko sem si rekla, da enostavno morem nekaj napisat. Zakaj? Iskreno, pojma nimam. A mi bo uspelo vsak dan? Ponavljam prejšnji odgovor. Ne vem. S tem bom začela testirat samo sebe. A ima sploh kakšen smisel, kakšen namen? JA, to pa ima. Zelo preprost. Za nekaj trenutkov, poiskati nekaj lepega. Nekaj dobrega. Nekaj pozitivnega. Povsod. Deliti to z vsakim, ki si bo vzel teh nekaj minut in moje vrstice (pre)bral. Ne obljubim, da bo slovnično pravilen. Niti ne, da bo kratek ali dolg. Vem pa, da bo vsaka objava napisana iskreno in iz srca. Skozi moje oči. Morda nam bo na koncu vsem skupaj, srce zrastlo. Za eno ali pa za več številk.

Ta blog, je namenjen meni. Tebi. Mojim prijateljem. Tistim, ki to niso. Moji družini. Vsem tistim ljudem, ki so me razočarali. In tudi tistim, ki sem jih razočarala jaz. Vsem nam.

Zdi se mi, da smo ljudje počasi malo skrenili v slepe ulice življenja. Na različnih poteh. Že kar nekaj časa, med tem ko spremljam razno razne spletne strani, forume, socialna omrežja, se sprašujem, ali je v nas sploh še kak košček srca? Spremljam novice ... tako zelo redko kje zasledim kaj pozitivnega. Kakšno pohvalo. Kak članek, ki bi govoril o ponosu nad nekom. Saj črno kroniko vsi poznamo. Jamranje bi na faksu opravili z odliko, če bi se ocenjeval ta predmet. VSI. Jaz. Ti. Naš sosed. Na facebooku nam staplja na živčke, ko se kdo pohvali s svojim doma izdelanim adventnim venčkom. Z lepo slikico piškotov. Smrekice še prihajajo. Pa profesroji na faksu, ki tako nikoli ne dajo pravih vprašanj za izpit, da bi ga lahko po možnosti brez učenja naredil z 10. Za veliko noč nam ne pašejo pirhi. Če že, se bomo obvezno potrudili, da bodo pa naši lepši, razkošnejši. Ker mi imamo pa ja več. Naše se lahko hvali, drugo pa bomo strogo skritizirali. Opravičeno ali ne, to sploh ni pomembno. No, kritike seveda ne bomo podali z imenom in priimkom, ali celo osebno povedali tega osebi. Zakaj, če pa so anonimke, pa javni linč na socialnih omrežjih najboljša sodišča. Da bo ja dovolj kaznovana, ker je objavila svoj venček. Oktobra. Pa nas to na koncu res toliko osreči? Potolči drugega, tudi če je naš najbližji. Ker smo mi nekaj več? A potem toliko lepše živimo?

Sezona mrzličnih nakupovanj, prerivanj v vrstah, zapravljanju za draga darila, se zagotovo začenja v naslednjih dneh (če se še ni). Ker še eno super moč imamo. Mi bomo z denarjem kupili vse. VSE. Še police iz trgovin, če bo to pomenilo, da bomo imeli več. Kot sosed. Kot prijatelj. Kot brat. Vse ... le lastnega miru v srcu ne. Ker tega ne prodajajo na policah. Kot tudi ne prijateljev. Ali sreče. Pa smo vsebolj sami. Mar je to krivo? Ker se tega ne da preprosto kupiti, zaviti v celofan in odpreti po potrebi? Nezadovoljni. S pritoževanji. S svojimi samopomilovanji, ker ja, to pa znamo, zelo dobro.

Biti žrtve, lastnega ega, ponosa. Trme. Mi, ki imamo vse. Topel dom. Ljudi, ki nas imajo radi. Prijatelje. Zdravje. Zdrave oči s katerimi bi lahko vse to videli ... a smo vse bolj zaslepljeni.

Kaj, če bi za trenutek pomislili ...

... na vse tiste ljudi, ki so ostali sami ... pa naj bo to v vilah, ali pa na ulici ... pa na vse tiste, ki bijejo bitke s težkimi boleznimi, kot je na primer depresija ... pa na vse starejše, nemočne, pozabljene od sveta ... pa na otroke, ki so se jih starši odrekli ... ali pa na ljudi s posebnimi potrebami ... na naše starše ... so res tako grozni, ker nam pridigajo? (Ja, tudi meni, brez skrbi, pri skoraj 23ih letih še zmeraj poslušam, kdaj si morem oblečt kapo ... in kdaj bi lahko sobo bolj pospravila). Ampak ... a so res tako tečni ... ali pa le mi ne vidimo, kako se nas trudijo imeti radi, hkrati pa preživljajo ogromne pritiske v službah? ...

... na naše PRIJATELJE ... A vemo, kdo so? Tisti pravi, pristni. Nezamenljivi. Pa jih poznamo? Jih vidimo v globinah srca, ali nas le prevara maska z nasmehom, sporočilo »vredu sem«? Morda čutimo njihovo bolečino? In ... a vedo, da smo tukaj zanje? Smo se zanje dovolj potrudili? Smo MI znali BITI pravi prijatelj?

Kaj če bi vsaj v tem mesecu, ki bi moral žareti od ponosa, ljubezni, sreče, prijateljstva ... pustili vse tiste naše predsodke ... slabo voljo ... razočaranja ... in se med seboj znova začeli sprejemati?

Pa kaj, če so v reality showe povabili k sodelovanju geja? Pa kaj če si je sosed kupil nov avto. Pa kaj če je TEDI okrašen v božično dekoracijo že od avgusta. In če Coolmamacita posname 30 storijev na instangramu.

Saj še znamo, a ne? Povedati kaj lepega? Pohvaliti drug drugega? Biti prijazni? Brez skrbi, ne bo nam odpadel jezik, če bomo jutri sosedi povedali, da ima letos zelo lepo okrašeno hišo. Ne bodo nas zaprli, če bomo brezdomcu na ulici podarili kak šal. Ali kuhančka. Ja, tudi oni so samo LJUDJE. Kot mi. In ne, ogledalo ne bo počilo, če se bomo zjutraj pogledali in bili ponosni sami nase. Z nasmeškom na obrazu. Če se bomo med seboj preprosto začeli spoštovati. Sprejemati, takšne kot smo. Drugačni, a vseeno z istim končnim ciljem – biti sprejeti, biti cenjeni, biti ljubljeni. Biti srečni.

Ker je tako malo potrebno, da se prav vsak od nas počuti srečnejšega. Ljubljenega. Ker mu le nekaj besedic lahko spremeni dan. Ali življenje. Nedolgo nazaj sem bila na predavanju dr. Kenana Crnkića. Po predavanju, ko sem stopila do njega, v želji da mi podpiše knjigo, mi je rekel še par stavkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Ki so se mi v tistem trenutku vsedli v dno srca. Čisto navaden dan je bil. Le nekaj besed pa je bilo dovolj, da je postal čudovit.

Dajmo postat boljši. Vsak dan. Vsak dan imamo novo priložnost, da storimo nekaj drugače. Boljše. Prijaznejše. Vsak dan, se lahko odločimo, za male spremembe našega življenja. Dajmo podarimo kak objem več. Kak nasmeh, pa tudi če na skrivaj. Dajmo se med seboj pohvalit. In ne obsojat, ko naredimo napako. Tudi te, so del nas. Del tega, kar postajamo. Kar smo postali. Sveta ne bomo spremenili. Niti ljudi okrog nas. Samo sebe lahko. A le mi smo tisti, ki smo odgovorni zase. Saj še znamo, videti svet tudi v lepih barvah, a ne? Saj še tu pa tam uspemo začutiti tisti pravi utrip srca?

Danes je bil Humanitarčkov prvi dan akcije. Dan razvad. Prva priložnost, za spremembo. Za spremembo na boljše. Ker kava manj, se ne bo nikjer poznala. Euro brezdomcu, bo pomenil veliko. Pa zmoremo? Se sami odpovedati nečemu, za nekoga drugega? Za neznanca?

Ja. Moj dan se danes začel z grinčevsko voljo. In sedaj, po topli kopeli, ognju v kaminu, s čajem v roki, pod toplo oddejo ... in novim upanjem v tisto pravo decembrsko vzdušje, se v mislih vračam v en dan, ko mi je prijateljica prinesla knjigo, v katero mi je zapisala preprosto misel s tremi besedami ... s temi, zaključujem te prve vrstice ... v upanju, da so komu narisale nasmeh na obraz ... ali pa mu le preprosto pokazale nek nov pogled. Ker še zmeraj, tako kot tudi Humanitarček, verjamem v dobro. V to, da še znamo ... biti Človek med ljudmi.

» Na nove začetke ...«

Moje. Tvoje. Naše.

Danes Grinchkaja, sicer pa samo Kaja :)

p.s. Humanitarček bo zelo vesel, če bo prejel kakšen odziv med akcijo ... kakšno lepo izkušnjo ... pozitivno zgodbico ...