Nedelja. Na adventnih venčkih žari že druga svečka. Do Božiča manjkata samo še dve ...
Deveta naloga Humanitarčkovih 30 dni za 30 srčnih dejanj je pospravljanje.
Priznam, tale naloga je bila že skoraj več kot potrebna, saj v resnici ne vem, kako bi še lahko tlačila stvari v omaro, da bi se le ta dala še vsaj malo zapret. Da o policah sploh ne govorim. Tekom dnevov, priznam sploh nisem opazila vseh kupov stvari, ki se nabirajo, pa jih le prelagam - iz omare na posteljo - iz postelje na mizo - iz mize na stol, pa vmes še kje kaj pade na tla. Never ending story, dokler ni omara skoraj že prazna in lahko vanjo zbašem vse od začetka.
Danes, sem tako namensko spraznila vse omare. Sicer ob pogledu na kaos nisem bila čisto prepričana, da bom z delom končala do Božiča, a mi je nekako uspelo. Zlagala sem stvar za stvarjo, z vsako novo, ki sem jo prijela v roko, se je kupček zmanjševal. Hkrati, pa se je polnila tudi škatla z vsemi stvarmi, ki so bile ves ta čas nedotaknjene v omarah ... pa naj bodo to oblačila, milijon barvic, zvezkov, ali pa kakšna knjiga, katere res ne bom najbrž nikoli brala (ker krimijev res ne berem). In dlje kot sem pospravljala in opazovala svoj napredek, so mi misli švigale k dogodku, ki se mi je zgodil nekaj let nazaj, ko sem se seveda po otroški logiki in liniji najmanjšega odpora spravljala pospravit sobo (takrat sem imela moto: vse pod posteljo, pa je soba čista), ko mi je ati govoril, da s tem ko vse samo zmečem na kup in pokrijem s preprogo, stvari niso pospravljene in se ne počutiš dobro ...
Takrat mi je seveda bil ta stavek popolnoma nerazumljiv ... danes pa vem, kaj mi je želel sporočiti. Ko sem tako pospravljala, sem razmišljala, kako enostavno je pospravit vse okrog sebe. Na milimeter zložit omaro, po barvah zložit oblačila če je potrebno, pobrisat vsako pikico prahu ...
Kaj pa mi sami? Kaj pa naše telo? Naša glava? Jo znamo pospravit? Sem jo sploh kdaj pospravila? Ali se vsaj lotila pospravljanja? Ali sem pri tem opravilu še zmeraj z istim motom kot pred desetimi leti?
Kako bi bilo, če bi vse misli "zmetala" na posteljo. Pa jih ločevala. Tiste črne, nepotrebne, negativne ... direkt v koš. Tiste lepe, na najlepše kotičke ... In tako naprej? Pa vsa čustva. Želje. Namene. Napake. Izgubljene priložnosti. Nove načrte. Kaj, če bi naredili še to čistko? Selekcijo.
Bi bila tako hitro končana, kot pospravljanje stanovanj?
Pa ne bi bilo ravno to najbolj potrebno v tem prazničnem času? Preden zaključimo staro in vstopimo v novo leto - sveži, s polno glavo želja in načrtov, predvsem pa BREZ OBŽALOVANJ?
Da se ne bi bali sanjati. Strmeti v nebo. Biti malo "nori". Edinstveni. Posebni.
Kaj, če bi se v naslednjih dneh lotili še te generalke? Korak za korakom. Vsak dan očistimo in razčistimo nekaj ... Morda nam bo tako lažje ...
Moja takšna generalka, se bo začela jutri ... v ponedeljek. Nov dan. Nov začetek tedna. Druga tretjina akcije 30 dni za 30 srčnih dejanj. Pa še dan za zdravje je.
Tega čiščenja se moramo lotiti sami. Nobena čistilka. Noben drug nam pri tem ne more pomagati. Le sami lahko opravimo delo. In smo na koncu ponosni na svoje rezultate ...
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar