Današnji zapis začenjam z besedami, ki mi jih je pred že pred kar nekaj leti na enem listu zapisala soseda. Ta list me še zmeraj spremlja, kamorkoli že me nesejo poti življenja ...
Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje.
Obogati tistega, komur je namenjen in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj ostane za vedno.
Nihče ni tako bogat, niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti.
Z njim lahko vsak samo veliko pridobi.
Nasmeh prinaša srečo v hišo, prijatelju pomoč, na vseh njegovih področjih.
Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi.
Ni ga moč kupiti, izprostiti, izposoditi si ga ali ukrasti, ker ima vrednost samo KADAR SE GA ISKRENO PODARJA.
Zato se danes nasmehni ... sebi v ogledalu. Tujcu na cesti. In tako nadaljuj dan ...
Sedmi dan je dan za nasmehe. Vseh vrst, oblik in z neomejeno dolžino trajanja. Podarjene. Dobljene. Shranjene v spominih, ki tiho grejejo naše srce. Tiste navihane. Iskrive. Nagajive. Zaljubljene. Ponosne. Srčne.
Zanimiv dan je za menoj. In namesto, da bi pisala, koliko in na kak način sem jaz opravljala današnjo nalogo ... bom napisala, koliko nasmehov sem danes prejela. Ulovila. Ali pa jih preprosto le občudovala ...
Prvi tak lep, se je zgodil že takoj dopoldan, ko sem kot vzoren voznik ustavila starejši gospe pri prehodu za pešce, ta pa me je v zameno za moje dejanje (ki mi ga narekujejo CPP), tako navihano pogledala, narahlo pomahala in se iskreno nasmehnila.
Naslednji nasmeh ... ali kar smeh ... sem opazovala in občudovala preostanek dneva, ko sem bila varuška najprej eni, potem pa kar dvema princeskicama ... ja. Z njima sem bila preprosto spet otrok. Med kupom igrač. Z mislimi samo in izključno skupaj z njima.
Bili so še drugi nasmehi. Kratki. Hitri.
Bili so nasmehi, v katerih sem videla in čutila bolečino ... bil je nasmeh, pa čeprav je bila cena zanj "stisni zube, šuti i trpi" ... boleč. Težek. Z nabranimi solzami v kotičkih očes ... A trmasto odločen, da mi ne bo pokvaril dneva (kar mi ga v noben primeru sicer ne bi).
Morda je bil ta tisti najglobji. Najvrednejši. Nasmeh za katerega upam in si želim, da bo v naslednji akciji 30 dni za 30 srčnih dejanj imel drugačno vsebino ... Verjamem, da bo. Ker verjamem, da ta prave iskrice nikoli ne ugasnejo ... včasih potrebujejo le malo časa, da zasijejo nazaj v svoji še lepši popolnosti.
En nasmeh, pa sem danes zelo pogrešala. Nasmeh, ki ga nikoli več ne bom mogla občudovati. Nasmeh, ki je pozdravil vse rane. Nasmeh, ki je bil moj najljubši in najdražji. Nasmeh, ki ga pogrešam že 14 mesecev ... Nasmeh moje princese ... ki bo za večno ujet v mojem srcu. Vsak trenutek ... In danes, sem si ga ukradla iz moje najljubše fotografije ...
Podarimo si nasmeh. Ker nikoli ne vemo, kaj bo prav ta nasmeh povzročil ... In komu, bo spremenil dan ... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar