Razmišljam o besedah, s katerimi bi začela današnji zapis ... z vsakim dnem korakamo bližje praznikom, nakupovalni listki se čedalje bolj polnijo, idej o darilih pa zagotovo ne manjka - tistih materialnih seved a. Da pa je vse skupaj še bolj praznično, vsak dan kakšna nova trgovina zraven, svojim zvetim kupcem podarja velika miklavževa in božična darila - te svoje neverjetne popuste, ki jih res ne smemo zamuditi. No, nakupovanja postajajo takšni mali družinski izleti. Ki izgledajo nekako takole : Poštar prinese za poln nabiralnik reklam. Ženski del družine, jih potem natančno pregleda in si za vsako reklamo zapiše listek kaj potrebuje, poudarek NUJNO potrebuje. Seveda, zelo natančno, ker če je špar dal 5% popust, bomo pa ja šli v špar - tudi če bomo teh 5% "prišparanih %" porabili za pot do njega, ki je v bistvu na drugi strani mesta. Vmes se morda že uspešno skrega z možem, ki mu obljubi prav vse kar se tisti trenutek spomni, samo da bo en popoldan mirno šetal z njo po trgovinah (in potiskal vozičke ali prenašal vrečke). Pa smo pri otrocih, ki kot mož prej, dobijo vse, samo naj bodo tiho pa na miru, če zanje pač slučajno ne najde varstva. In tako se družinica odpravi po nakupih, vmes si v trgovskih centrih pogledajo še lučke (ker so itak lepše kot v mestu, pa še na toplem si), pogledajo kakšno smrekico je postavil letos Rutar (ker oni doma res nimajo časa se še s tem ukvarjat), darila si tako sočasno izmenjajo in dokler se povprek ne poskregajo zaradi premalega števila rok, ki bi lahko znosile vse vrečke na enkrat, odidejo domov. In to tako ponovijo vsak teden v decembru - ker to res nujno potrebujejo - hm, adventni venček, ki so ga kupili, ker ga morejo imeti (kaj pomeni, tako ni važno), tako simbolično "prižigajo" s številom izletov v lučkat raj potrošnikov.
Ja. Četrti december je. Humanitarček se je tako odločil, da ga bo namenil ravno izdelovanju venčkov. Ne glede na veroizpoved. Za sprostitev. Za zabavo. Da bi nas vonj smrekovine, posušenih pomaranč in limon, cimetovih klinčkov znova spomnil na božično drevo, na božični čas, na (skorajda že izgubljeno) pristno toplino meseca decembra.
Sama sem jih od nekdaj rada delala. Ne samo enega, narediti sem jih morala 10 - za vse, ki sem jih poznala na blizu ali daleč. In vedno sem imela premalo vročega lepila ;) Ta navada je ostala z menoj do današnjega dne. Le venčki imajo malo "lepši" izgled, kot so ga imeli v času triletne umetniško razpoložene Kaje. Ko sem nedolgo nazaj vprašala enega od otrok, če bi skupaj naredila venček me je pogledal tako začudeno, da sem pomislila, da sem se spremenila v kakšnega marsovčka. "Kaj? Venček bi delal doma? To se ja kupi v trgovini, kje pa mam čas jaz to delat." Am. Ja. Otrok pri 7ih letih v resnici nima časa, da bi popoldan izdeloval venček, ko pa so igrice na tablicah, telefonih, kaj vem kje še vse. No, da o omembi voščilnic sploh ne komeniram - ker danes se vse piše samo v smsjih.
Tako sem danes priznam kar malo žalostna. Kako površno smo začeli jemati vse skupaj. Vse dobimo v trgovini. Veliko časa s tem prihranimo, pa še lepo izgleda. Ampak ... a nam potem taka stvar sploh kaj pomeni? Jo še znamo ceniti? Sploh vemo, kakšen je njen namen?
A je postalo res tako bedno če si vzameš eno popoldne, navlečeš ves material ki ga imaš, si skuhaš topel čaj ali kakav, prižgeš radio s playlisto božičnih pesmi in preprosto ustvarjaš ... saj še znamo uživati v drobnih trenutkih, ki jih ne prodajajo v trgovinah ... ali pač?
Pa naj nas tale slikica spomni, da te praznike storimo kaj drugače ... ker kot pravi Mali Princ ... "Bistvo je očem nevidno. Bistvo se skriva v naših srcih."
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar