Zasnežena sobota. Delovna. In hkrati tista sobota, namenjena pisanju kartic ... pisem ... sporočilc ... Lepljenju znamk na kuverte. Iskanju pravih poštnih številk. Naslovov. Sprehodu do poštnega nabiralnika.
Kot včasih. Po pošti poslati lepe misli. Ali daljša pisma. Morda le kakšno besedo.
Iz srca. Z namenom, da osreči ljudi, ki nam nekaj pomenijo.
Da ne obsodimo naše komunikacije le na sms-je ter forwardirane emaile. Saj, vsebino morda imajo isto, a so tako zelo hladni. Odpreš. Prebereš. Scrollaš naprej.
Od nekdaj sem bila po svoje posebna. Od nekdaj, mi največ pomenijo tiste stvari, ki imajo v sebi nekaj več, kot le golo materialnost. Pisma. Voščilnice. Sporočilca. Hranim jih vse, od krsta naprej.
Niti enega listka nisem vrgla proč. Letos bo moja super škatla za te stvari, dobila svojo nadgradnjo, saj je enostavno tekom let, postala premajhna za vse.
Zakaj sem začela tako skrbno shranjevati vse te stvari, s samim začetkom niti nisem popolnoma vedela zakaj.
A z vsakim novim letom, prihajam do spoznanja, da so te stvari moji najdražji spomini. Čestitka, ki mi jo je oseba podarila za rojstni dan, se potrudila in vanjo vložila svoj čas, je ostala enaka. V njej ni shranjeno le napisano sporočilo, pač pa tudi vsi občutki ... spomini, kako sem odpirala darilo. Toplina objema, ki sem ga prejela ali podarila. Trenutki sreče ... Morda se pri vseh ne spomnim, kaj je pravzaprav bilo tisto "večje" darilo ... a trenutki, so ujeti v vsaki posebaj. In vsakič, ko gledam čestitke, kartice, vizitke ... imam občutek, da potujem skozi čas. Da sem v tistem trenutku, ob tisti osebi ... Tudi, če te osebe več ni ob meni.
Ta moja škatla, je moj največji zaklad. Najdragocenejše, kar imam.
Tudi sama zelo rada pišem. Kartice iz krajev, katere obiščem. Čestitke za osebne praznike. Voščilnice za posebne priložnosti. Pisma, tistim ljudem, ki so mi najbližji in najdražji.
Velikokrat me kdo potem vpraša, pa zakaj ali pa kako se ti to ljubi ... Ne vem. Niti ne vem, kaj bi na to sploh odgovorila. Če vprašaš nekaj takega, potem ne razumeš. Kako se mi ljubi? Ja, se mi. Ljubi se mi poiskat kak lep papir, s kulijem napisat besede, ki mi ležijo na srcu, svoj trud in čas vložit v nekaj, kar bom podarila nekomu, ki ga imam rada. Z namenom, da bo čutil, da je zame pomemben. Morda, bo s tistim mojim pismom, se sam počutil srečnejšega. Ali pa se bo čez čas spomnil, ko ga bo našel nekje sredi omare ... da je čudovita oseba. Da je VREDEN mojega časa. Ker prav čas, je tisti, ki nam ga nihče ne more vrniti nazaj.
In če si ne bom za teh nekaj svojih najbližjih ljudi, ki mi toliko pomenijo ... vzela nekaj trenutkov ... naredila nekaj svojega zanje ... za koga si ga bom potem vzela?
Tako sem danes napisala nekaj kartic. Voščilnic. Pa tudi kakšno pismo. Iz srca. Na roke. V upanju, da nariše kak nasmeh na obraz več. Morda bo kakšna od voščilnic pač po svojem "roku trajanja" pristala med odpadnim papirjem. Ali pa bo pač v sistemu, preberem in odložim. Ali pa sploh ne preberem. Ne vem. A o tem tudi ne razmišljam. To niti ni moja stvar.
Sama vem, da sem naredila kar sem čutila. Najboljše kar znam. In z najbolj iskrenim namenom, kar jih premorem. Sama vem, da sem v košček papirja vložila sebe ... da osrečim druge. In to, je dovolj.
Za konec teh vrstic, pa je Katarina Gomboc lepo povedala:
“Piši pisma.
Ostanejo kot priče,
spomnijo te, kaj si mislil,
in razumeti, kar si pozabil.
Govori, ko se zdi, da ne moreš.
Molči, ko si jezen.
Ljubi se čim več. Ob razdalji
boš to najbolj potreboval.
Pojdi v naravo, ko se spreš.
Naklonjena je novim začetkom.
Prezrači sobo ob večerih in
kuhaj kavo z ljubeznijo.
Spij jo s počasnimi požirki.
Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil.
Razcepljenih drv ne boš mogel
spraviti nazaj v drevo.”
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar