Ja. Včeraj bloga ni bilo. Ne, nisem obupala po sedmih dneh. Včeraj sem se povsem preprosto in zavestno odločila, da bom soboto namenila sami sebi.
Tako sem v petek izklopila vse budilke in dremeže, v soboto pa se tako zbudila v tišino sivega dne. Dne, katerega sem imela samo zase. Od jutra do večera. Dneva, za katerega sem sicer imela zapisanih nekaj "točk na to do listu", a sem ta listek po najhitrejši poti pospravila.
Humanitarček je imel ta dan nalogo brez televizije. Nisem je opravila, oziroma sem se odločila, da jaz ta dan zamenjam za en naslednji, ko bom pripravljena, da nalogo izpolnim.
Zakurila sem si ogenj v kaminu. Prižgala nekaj dišečih svečk. Pobrskala po receptih za praznične piškote. Skuhala sem si kuhančka po svojem receptu. Prebrala sem knjigo, ki sem jo imela že kar nekaj časa na polici in je najbrž čakala na svoj pravi trenutek ... Zagotovo, saj se mi je vtisnila globoko v srce in povzpela med nekaj mojih najljubših knjig do sedaj. V kopalnici sem si naredila kopel, takšno z veliko pene in nežnim vonjem sivke ... Pogledala en del Sam doma. Spekla piškote. Začela gledat še en film ... ob katerem sem zaspala.
Morda je bil včerajšnji dan pravzaprav precej običajna sobota ... Morda je kriv učitelj, o katerem sem brala v knjigi ... ali pa tistih nekaj besed, ki sem jih nedolgo nazaj slišala od osebe, katero tako zelo cenim in spoštujem ... morda se je pa samo vse skupaj poklopilo ... in je bil dan zares čudovit. Morda prevečkrat pozabim(o na to, kako malo potrebujemo, da smo srečni ... ali pa le to, iščemo na napačnih mestih ... Povsod drugod ... a se skriva globoko v nas ...
Ja. Bila je sobota. Bil je res lep dan.
Naredila nisem nič iz to do seznama.
Nalogo 30 dni za 30 srčnih dejanj sem zamenjala.
Tudi zapisa ni bilo.
A imela sem dan zase. Samo moj dan. In to, je dovolj.
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar