Bil sem nesrečen ...

"Bil sem nesrečen, ker nisem imel dovolj denarja za nove čevlje medtem ko so stari imeli že luknje na podplatu ... potem pa sem nekega dne na ulici srečal človeka, ki ni imel nog ... in spoznal, kako zelo sem srečen."

Tretji december. A vemo, kateri mednarodni dan je danes? A smo ga kje zasledili? Mednarodni dan invalidov. Humanitarček jim je posvetil svojo nalogo. Jaz, pa jim zraven poklanjam še nekaj vrstic. 

Ne spomnim se, kdaj sem prvič stopila v stik z Njimi - ljudmi, brez kakšne roke, noge, takimi, ki ne vidijo ali ne slišijo ... Najbrž je bilo to kar hitro po rojstvu ... 

Dedek je bil invalid - brez nog, na invalidskem vozičku. Spomnim se, kako sem kot mala punčka kakšne počitnice ali vikende preživela pri njima z babico ... Kako se je iz vozička prestavil na posteljo. Ali kako se je potiskal po kuhinji, do "svojega" mesta za mizo. Tudi pradedek je bil invalid. S protezo. In enim malim "štucem" noge, ki mi je bil tako zelo fascinanten, ko sem šele odkrivala ta svet. Invalid je bila tudi moja najdražja prababica. Vsi ti ljudje, so spremljali moje prve korake v življenju in me že takrat učili o različnosti. 

Srečanj z invalidi sem v otroštvu imela še bistveno več. Invalid je bil moj sosošlec, ki se je rodil z deformacijo rokice. In prijateljica, ki je od rojstva nosila slušni aparat. Pa druga, ki zadnjih 10 let skoraj ničesar več ne vidi (no, koliko človek vidi z 1% vida). In priznam, sedaj, ko pišem te vrstice, prvič razmišljam na tak način. O drugačnosti. O različnosti. O omejitvah. Ko sem bila mlajša, nisem. Niti nisem imela razloga da bi. Vsi smo bili skupaj, vsi smo se igrali. Vsi smo si pomagali. Česar nekdo ni zmogel, je pač storil drugi. Pletli smo metle in jih prodajali (ja, za dvojno pico tolarjev smo si zaslužili). Vsi skupaj. Nikogar ni ovirala invalidnost, in če  že se je pojavil kdo, ki je bil strašno radoveden ali nesramen do katerega, smo se vsi drugi "zdravi" postavili jasno v bran. 

Najbrž je na moj otroški odnos do drugačnih ljudi veliko vplivalo tudi delovno mesto mamice, ki še zmeraj dela v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Vem, da me je kot otroka, velikokrat vzela s seboj, ko je morala le odnesti kak papir, ali pa preprosto zato, da sem videla še drugo stran otroštva. Tistega, priklenjenega na postelje. Tistega, ki se ne zna pogovarjat. Ali pa je obsojen na voziček. Vedno je poskrbela, da mi je vsakega otroka predstavila kot normalnega mojega vrstnika. Ker je ravno tako otrok, le da je drugačen. 

In ko takole pišem te vrstice, se spominjam dneva, ko smo se popoldan družinsko odpravili v trgovino. Z začetkom pri zelenjavi. Bil je gospod na vozičku. Tehtal si je krompir. (Iskreno, niti ta trenutek nimam pojma, kako si je zamislil, da bo vse sam si uredil). Opazil ga je ati, stopil do njega in ga vprašal, če mu lahko pomaga, saj mu res ni težko če bo zanj nosil košarico. Gospod je sicer dejal, da bi zmogel sam, a je pomoč sprejel. Takrat mi ni bilo čisto jasno, zakaj naš ati ne potiska vozička z mano, ampak raje hodi z gospodom, ki ga niti ne pozna ... Seveda moji trmasti otroški volji to ni ustrezalo, kar sem v avtu jasno izrazila. Pa mi je pojasnil ... tako, da razumem še danes. 

Priznam, da starejša kot postajam, drugače gledam na vse skupaj. Morda z malce preveliko mero usmiljenja. Ja, pri vsakem najprej pomislim "pa zakaj se je ravno tebi zgodilo, da moreš bit tako bogi" ... Morda ob takšnih trenutkih, ugotavljam, kako zelo sem lahko srečna, da mi nič ne manjka. Da imam dve zdravi roki. Dve zdravi nogi. Celo glavo. Pa včasih jamram .... 

Med tem, ko se ena mojih posebnih oseb, vsakodnevno srečuje s težavami invalidnosti. Z dejstvom, da stanje nikoli več ne bo kot je bilo ali boljše. A se bori. Z nasmehom na obrazu, pa čeprav stiska zobe od bolečine. Premaguje meje, svoje lastne. Ne ustavi je nobena ovira ali diagnoza. K večjemu se bori še močneje, še bolj na "hard". Draga moja Maruška. Tale zapis posvečam tebi. Tebi, ki me vsak dan nasmeješ s kakšno objavo. Tebi, ki me vedno znova motiviraš. Tebi, ki predstavljaš dokaz, da se da. Da v življenju lahko dosežeš vse, kar si zadaš. Če si pripravljen stisnit zobe in iti kdaj pa kdaj z glavo tudi skozi zid če je potrebno. Tebi, ki se ne predaš. Ker veš, da boš po vsaki bitki močnejša in zmagovalka. 

In kot sem že začela te vrstice z besedami o pritoževanju ... Dajmo se danes spomnit, koliko stvari v resnici imamo, pa jih jemljemo tako zelo za samoumnevne. Koliko krat obupamo, še preden smo sploh poskusili. Kako nepomembne težave imamo, pa tarnamo ... med tem ko se ljudje, utrujeni od bitk dan za dnem, z življenjem spogledujejo z nasmehom na obrazu. Dajmo jim poklonit kakšno lepo vzpodbudno besedo. Nasmeh. Objem. Dajmo jim povedat, da so carji ... ker z vsemi omejitvami, ki jih imajo ... zmorejo več, kot mi, ki smo tako zelo"zdravi". Postanimo spet tisti otroci, ki z na široko razprtimi rokami medse sprejemajo vsakogar, ne glede na njegovo stanje. Ker je včasih tako zelo malo potrebno, da nekomu pričaramo nepozabno srečen dan .... 

Kaja