6. december. Miklavž. Eden tistih bolj posebnih dni, v akciji 30 dni za 30 srčnih dejanj. Tak dan ... za prijatelje.
Za ljudi, katere smo izbrali sami. Nekatere v otroštvu. Nekatere nekje vmes. Nekatere niti ne toliko časa nazaj.
In sedaj, ko pišem te vrstice se mi v glavi vrti filmček vseh spominov, vseh ljudi ... ki jih imam rada. Ljudi, katere kličem PRIJATELJI. Posebej tistih nekaj zelo redkih, a pravih. Takih, s katerimi se lahko sredi noči pogovarjam o težavah z bojlerjem. Rešujem svet. Ali pa z njimi iščem primeren kot za dober selife sredi vodne fontane evropskih prestolnic. Veliko prevečkrat pozabim na vse te trenutke. Pa ne bi smela. Velikokrat jih jemljem preveč samoumnevno. Ali pa pustim trmi, da je pomembnejša od vseh teh lepih trenutkov. Včasih. Le navidezno. In največkrat mi je že v naslednji sekundi žal ... saj so prav ti ljudje tisti glavni.
To so ljudje, ki so nezamenljivi. V nekem trenutku, so se s svojimi nežnimi, tihimi koraki priključili in skupaj znami začeli korakati po poti, ki jo pišejo življenja. Tisti, ki so naš kompas, ko se izgubimo in več ne znamo naprej. Najboljša krema za rane, ko nas življenje obžuli ali si popraskamo kolena. Tisti, ki skupaj z nami skačejo do zvezd, ko nam uspe. Tisti, s katerimi je lahko le tišina eden najlepših pogovorov. Tisti, ki vedo za vse naše bedarije. Ki bi nas včasih s šibo po "tazadnji". Tisti, ki razumejo, ko se počutiš, kot pingvinček v Afriki. To so tisti ljudje, s katerimi lahko jočemo ali pa se smejimo. Tisti, katerim zaupamo ... tisti, ki jim premalokrat povemo, kako pomembni so za nas in kako zelo radi jih imamo. Zato bo danes ta zapis kratek ... (ja, tudi to se kdaj zgodi :).
Pa ne zato, ker ne bi imela kaj za pisat ... zagotovo bom o tej temi še napisala kako objavo ... Pač pa zato, da izkoristimo še teh nekaj trenutkov .... in vsem tem ljudem povemo, da življenje brez njih pač ne bi bilo tako lepo kot je z njimi. Da smo ponosni nanje. Da jih imamo radi, preprosto zato, ker so. Tukaj. Z nami. Ob nas ... Ne čakajmo na posebne priložnosti, naredimo to sedaj ... Kar tako ...
Ker kot pravi Antonie De Saint v Malem Princu ... "K tebi lahko pridem. V tvoji bližini se mi ni treba opravičevati, se zagovarjati, ničesar mi ni treba dokazovati. Kljub mojim nerodnim besedam, kljub sodbam, ki me lahko speljejo na napačno pot, v meni preprosto vidiš človeka."
... KER ZA PRIJATELJE, JE DOBRO, LE NAJBOLJŠE!
Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar