Tebi, moja najdražja ... v spomin

Nedelja, 16. december.

Dan zanje ... 

Današnja zgodba, je zate ... ki si Bila ... moja. Ena. Edina. Edinstvena. Najdražja. Najvrednejša. Nezamenljiva. Edinstvena. 

Zate, ki si živela z mano in zame. Zate, ki si zame naredila vse. Največ kar si lahko. Zate, ki boš za vedno ostala moj največji ponos in najboljša stvar, ki sem jo imela svojih 21 let življenja ob sebi. Zate, ki boš živela v meni, do mojega zadnjega diha. 

Današnji dan ... Ta zapis ... Je zate, ki sem te ves čas klicala "mama" ... 

Med tem, ko pišem te vrstice in nekje v ozadju poslušam melodije klavirja, med tem ko tavam po spominih, ko se zdi zrak v sobi zadušljiv, ko nisem čisto prepričana, ali bi najraje jokala ali kričala ... se zavedam, kako odprta je še zmeraj rana ... Kako nevzdržljiva je bolečina. Kako dragoceni, so spomini. 

Kako zelo te pogrešam ... moja Princeska.

Toliko vsega si mi dala. Nešteto ur, ko si skrbela, da mi kot dojenčici ni nič manjkalo. Pa še več, ko si nisem želela v vrtec in sva se skupaj igrali. Z najinim gospodičem, tvojim možem, mojim najljubšim pradedkom. Koliko krat smo se igrali družino. Skupaj kuhali, pekli, peli, plesali, si gradili grad iz stolov ... 

Ob tebi sem naredila svoje prve korake. Izgovorila svojo prvo "mama" besedo. Ko sem si na skiroju razbila koleno, si ga pihala toliko časa, dokler ni nehalo bolet. Ko sem si pridobila gips na roki, si mi ga okrasila z rožicami. S teboj sem lahko packala po kuhinji, gnetla testo, spravila vse posode iz omar ... Učila si me pečt potico ... Krofe ... Kekse ... za vsake praznike si poskrbela, da je iz kuhinje dišalo po celi hiši ...  

Pregledala si vsak moj zvezek, prebrala vsak moj spis ... Shranila vsako mojo pesmico ... Vedno si me pohvalila. Tudi skregala, oh seveda. A vedno tako, da sem razumela. 

Toliko stvari si me naučila. Se učila skupaj z mano. Ko sem pisala maturo iz Ane Karenine, si jo brala skupaj z mano. Tako zelo iskreno sva se smejali, ko si komentirala, da se v šoli učimo preveč brezveznih stvari, da se ti tega ne bi učila .... 

Tako zelo si se jezila, ko ti v zadnjih letih nisem dovolila, da bi sama brez moje prisotnosti, hodila okrog, še posebno zunaj. Govorila si, da sem preveč stroga. Da boš pazila ... Da ti morem dovolit ... Veš ... mene je bilo samo strah. Da bi se ti zgodilo kaj hudega ... Jaz sem samo želela, da je najboljše zate. Da imaš najlepše trenutke. 

Najboljše, ker je to edino, kar si zaslužiš. Toliko vsega si dala v življenju čez. Toliko bolečine, trpljenja, garanja ... nikoli zase, vedno si delala in živela za druge. Da je bilo drugim lepo. Da so drugi imeli. Tvoj srček je imel napako. Zaradi katere, sem kot mala punčka zelo dobro spoznala notranjost rešilcev in tvoj pogum. Borbo. Moč, ki so jo imela. Nasmeh na obrazu, ki ti ga ni bilo moč izbrisati. Vero. V Boga. V življenje. V dobre ljudi. 

Ja, v čisto vsakem človeku si našla dobro plat. Skrbela si, da dva "vaška" brezdomca, nista bila nikoli lačna. Vedno si skrbela, da me naučiš sprejemati vse ljudi. Da iščem še v najslabših dobre stvari. vedno si verjela v dobro. Vedno si me učila, da morem vsakega človeka spoštovat. Da vsak nosi svojo zgodbo, ki je iz njega naredila, to kar je danes. "Vsak nosi svoj križ veš, mogoče je zato naredil kaj slabega, ampak ni slab človek" ... Besede, ki jih ne bom nikoli pozabila .... Od katerih je minilo toliko časa, a še zmeraj odmevajo z enakim tonom ... Vedno si skrbela za druge. Čeprav se ti je godilo hudo. Vem, da si velikokrat jokala skrivaj. Daleč od vseh. Da si s skrajnimi močmi se prebijala skozi dan. Da včasih nisi vedela, če boš sploh zmogla priti še do hiše. Po kolenih si bila pripravljena hodit, če je bilo potrebno. Le, da drugih ne bi skrbelo. 

Ja, tvoje srce je imelo napako. A srce z napako, je bilo s takšno energijo. Toliko topline. Ljubeznijo za cel svet. Ljubila si. Njega, s katerim si delila srce. S katerim sta me naučila, kaj je to ljubezen ... In srčno upam, da bom kdaj imela možnost, tako in toliko ljubiti, kot si ljubila ti. Življenje. 

V mislih se mi znova odvija pogovor s teboj ... Ne štejem več, koliko kratni. Sprašujem te, kako si ... ali ti je lepo ... Sprašujem te, kako bi bilo, če se tisti 16. september 2017 še ne bi zgodil ... Kako bi potekal današnji dan? 

Bi spet odkrili kakšno novo funkcijo na snapchatu? Ja, najbolj sva se nasmejali, ko sva zganjali norčije in delali selfije. Strogo si jih pregledala in če ti katera slika slučajno ni bila všeč, sva jo morali obvezno ponoviti. 

Prinesla bi ti rdeč flamingo ... rožico, ki si jo imela tako zelo rada. Ali pa spomladi zvončke, narcise ... Dala bi jo v svojo vazico, potem pa jo le občudovala. Podarila bi mi tisti objem, v katerem pozabiš na cel svet ... Bile bi samo midve. Skupaj. Srečni. 

Znova bi pripravili maso za kekse. Jih izrezovali in pekli. Vmes, bi si toliko stvari povedali.

Koliko zgodb si mi pripovedovala ... ali pa si preprosto pela. Tako zelo lepo. Kako rada sem poslušala tvoj glas ... Občudovala sem te, veš?

Vse na in v tebi je bilo posebno. Edinstveno.

In nikoli, mi nisi dovolila, da bi se pritoževala. Za vsako težavo, si našla rešitev. Za vsako bolečino, je bilo zdravilo, tvoj objem. Nasmeh. Tvoja dlan, ko je prijela mojo. Ko so se najini prsti prepletli, sva bili močnejši od celega sveta. 

Morda bi danes skupaj postavili smrekico. Ali obesili lučke. Napisali kartice - ja, tudi ti si jih rada pisala. Morda, pa bi le v tišini sedeli in bi bil to najlepši pogovor. 

Objela bi te. Stisnila k sebi. Nikoli več spustila .... 

 Veš, tako zelo si želim, da bi lahko imela super moč in se vrnila nazaj v čas ... v dneve, ko sva bili skupaj.V najine trenute. V dneve, ko sem se pritoževala, da nisi dovolj razpoložena. Tja bi šla in gledala kako spiš. Kako zlagaš svoje haribo medvdke. Kako se kregaš, da ni kosilo postreženo točno ob 12ih. Da sem na venčku pozabila prižgati svečko.

Samo tja bi šla in te gledala. Vsako novo sekundo bi ti povedala, da si moja najboljša. Da si moja najdražja. Da te imam najraje na planetu.

Vse kar sem ti zmeraj govorila, bi ti povedala, še milijonkrat več. Objela bi te in te nikdar ne spustila.

S prepletenimi dlanmi, bi imeli najin najlepši pogovor. 

Med najine trenutke bi se vrnila ... da bi ti lahko še enkrat rekla, mama hvala ... za vse kar sem s teboj postala ... za vse kar si mi dala ... za vse kar si Bila. Si. Boš ostala. 

Tako pa danes, ko obračam liste knjige spominov, ki sem jo naredila samo za naju .. pustim solzam, da mi polzijo po obrazu, kakor to naredim tu in tam, ko nihče ne vidi. Nihče ne sliši. Nekje v tišini in osami, s stisnjemi zobmi ... ker te pogrešam. Ker boli. 

Ker veš ... tako zelo pusti so prazniki brez tebe ... tako zelo težki so dnevi ... in še težje noči. Ko se bolečina zajeda v vsak kos srca in ga drobi. Ko so pogrešanja prehuda. Ko se zdi, da te iščem povsod ... a tebe več ni ... Veš, sprašujem se, kakšne praznike imaste tam zgoraj, nad oblaki, za mavrico ... In vidim te, kako se smeješ ... Kako si v objemu najinega princa. 

Vem, pravijo mi, da bo čas zacelil rane. Da bo bolečina manjša. A meni se zdi, da te z vsakim dnem le še bolj pogrešam ... Da vsak dan, boli še bolj. 

Vse si mi dala. Vse si me naučila ... pozabila si le na to, kako bo, ko boš odšla ... Ta lekcija, me je prizemljila ... Te še nisem osvojila ... a vem, da se nekoč spet srečava. Vem, da boš nekje čakala name ... in jaz, te bom do tistega dne, nosila s seboj, v globinah srca. Tam si varna. Tam mi te ne more nihče vzet. 

Tam sva še zmeraj skupaj. Tam, bova skupaj nazdravili še enemu novemu letu več ... in ostali, do njegovega zadnjega bita. 

Princeskica moja. Rada te imam. Bila si moja najdražja. To mesto, bo za vedno tvoje. Del srca, ki bo za vedno pripadal samo tebi. V njem sedaj živiš. Tako zelo te pogrešam ...............

Ta zapis, je zate ... draga moja. Tebi, v najdražji spomin. 

Kaja

Svoboda ...

Dan 14.

Petek. Sneg. In nova naloga ... danes ... PTIČKI.

Ja, pa smo dočakali, da je prišla tudi uradno ta dolgo napovedovana zima. Temperature, ki bodo segale krepko pod ničlo. 

Skoraj prepričana sem, da smo se vsi opremili z bundami, šali, kapami ... Da nas ne bo zeblo ... 

Kaj pa ptički? Ti majhni, lahkotni in svobodni ptički ... 

Ta svobodna bitjeca, ki jadrajo med oblaki ... sledijo smeri vetra in toplini žarkov sonca. Skupaj, v jatah. Brez strahu ... Z razprtimi krili ....

Morda so prav ptice tisti simbol lahkotnosti življenja. Mogoče nas ves ta čas poskušajo naučiti, da v življenju zmeraj ne potrebujemo končnega cilja in popolnega načrta ... da je včasih popolnoma vredu, da le sledimo svojemu naslednjemu koraku in plujemo s tokom življenja v vsaj približno isto smer.

Smo se v teh dneh spomnili kaj na ta drobna bitja?

Tako radi jih imamo, ko nam v poletnih dneh pojejo budnice ... 

Bomo poskrbeli, da bodo tudi v dneh. ko bo snežna odeja pokrila naravo, imeli dovolj hrane, za življenje?

Bomo se danes, spomnili tudi nanje?

Jaz, se bom ...

"V želji po opazovanju ptic, moraš postati del tišine." 

Kaja

Danes sem napisala pismo ... da te osrečim.

Zasnežena sobota. Delovna. In hkrati tista sobota, namenjena pisanju kartic ... pisem ... sporočilc ...  Lepljenju znamk na kuverte. Iskanju pravih poštnih številk. Naslovov. Sprehodu do poštnega nabiralnika.  

Kot včasih. Po pošti poslati lepe misli. Ali daljša pisma. Morda le kakšno besedo. 

Iz srca. Z namenom, da osreči ljudi, ki nam nekaj pomenijo. 

Da ne obsodimo naše komunikacije le na sms-je ter forwardirane emaile. Saj, vsebino morda imajo isto, a so tako zelo hladni. Odpreš. Prebereš. Scrollaš naprej.

Od nekdaj sem bila po svoje posebna. Od nekdaj, mi največ pomenijo tiste stvari, ki imajo v sebi nekaj več, kot le golo materialnost. Pisma. Voščilnice. Sporočilca. Hranim jih vse, od krsta naprej. 

Niti enega listka nisem vrgla proč. Letos bo moja super škatla za te stvari, dobila svojo nadgradnjo, saj je enostavno tekom let, postala premajhna za vse. 

Zakaj sem začela tako skrbno shranjevati vse te stvari, s samim začetkom niti nisem popolnoma vedela zakaj. 

A z vsakim novim letom, prihajam do spoznanja, da so te stvari moji najdražji spomini. Čestitka, ki mi jo je oseba podarila za rojstni dan, se potrudila in vanjo vložila svoj čas, je ostala enaka. V njej ni shranjeno le napisano sporočilo, pač pa tudi vsi občutki ... spomini, kako sem odpirala darilo. Toplina objema, ki sem ga prejela ali podarila. Trenutki sreče ... Morda se pri vseh ne spomnim, kaj je pravzaprav bilo tisto "večje" darilo ... a trenutki, so ujeti v vsaki posebaj. In vsakič, ko gledam čestitke, kartice, vizitke ... imam občutek, da potujem skozi čas. Da sem v tistem trenutku, ob tisti osebi ... Tudi, če te osebe več ni ob meni. 

Ta moja škatla, je moj največji zaklad. Najdragocenejše, kar imam. 

Tudi sama zelo rada pišem. Kartice iz krajev, katere obiščem. Čestitke za osebne praznike. Voščilnice za posebne priložnosti. Pisma, tistim ljudem, ki so mi najbližji in najdražji. 

Velikokrat me kdo potem vpraša, pa zakaj ali pa kako se ti to ljubi ... Ne vem. Niti ne vem, kaj bi na to sploh odgovorila. Če vprašaš nekaj takega, potem ne razumeš. Kako se mi ljubi? Ja, se mi. Ljubi se mi poiskat kak lep papir, s kulijem napisat besede, ki mi ležijo na srcu, svoj trud in čas vložit v nekaj, kar bom podarila nekomu, ki ga imam rada. Z namenom, da bo čutil, da je zame pomemben. Morda, bo s tistim mojim pismom, se sam počutil srečnejšega. Ali pa se bo čez čas spomnil, ko ga bo našel nekje sredi omare ... da je čudovita oseba. Da je VREDEN mojega časa. Ker prav čas, je tisti, ki nam ga nihče ne more vrniti nazaj. 

In če si ne bom za teh nekaj svojih najbližjih ljudi, ki mi toliko pomenijo ... vzela nekaj trenutkov ... naredila nekaj svojega zanje ... za koga si ga bom potem vzela?

Tako sem danes napisala nekaj kartic. Voščilnic. Pa tudi kakšno pismo. Iz srca. Na roke. V upanju, da nariše kak nasmeh na obraz več. Morda bo kakšna od voščilnic pač po svojem "roku trajanja" pristala med odpadnim papirjem. Ali pa bo pač v sistemu, preberem in odložim. Ali pa sploh ne preberem. Ne vem. A o tem tudi ne razmišljam. To niti ni moja stvar. 

Sama vem, da sem naredila kar sem čutila. Najboljše kar znam. In z najbolj iskrenim namenom, kar jih premorem. Sama vem, da sem v košček papirja vložila sebe ... da osrečim druge. In to, je dovolj. 

Za konec teh vrstic, pa je Katarina Gomboc lepo povedala:

“Piši pisma.

Ostanejo kot priče, 

spomnijo te, kaj si mislil,

in razumeti, kar si pozabil.

Govori, ko se zdi, da ne moreš.

Molči, ko si jezen.

Ljubi se čim več. Ob razdalji

boš to najbolj potreboval.

Pojdi v naravo, ko se spreš.

Naklonjena je novim začetkom.

Prezrači sobo ob večerih in 

kuhaj kavo z ljubeznijo.

Spij jo s počasnimi požirki.

Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil.

Razcepljenih drv ne boš mogel

spraviti nazaj v drevo.”

Kaja

Ne govori ... razen če lahko izboljšaš tišino. (J.L.Borges)

DOBRO jutro … Želim ti PRIJETEN dan … Imej se LEPO … Naj bo MIRNA noč …

Danes jih poudarjam. Vsakič znova, seveda ob priložnosti. Poudarjam vse tiste »kratke« besedice dolgega odmeva, ki jih običajno spuščam brez da bi se zavedala pravega razloga zakaj.

George Horace Lorimer je dejal : "Dobro premislite, preden komu izrečete težko besedo, in ne zamudite nobene priložnosti, da izrečete dobro." 

Pa znamo ljudje sploh še misliti, še preden odpremo usta? A znamo izkoristiti prav vsako ponujeno priložnost, ter s svojim besednim zakladom nekomu pričarati nasmeh na obraz? A se sploh znamo še pogovarjati? Ali morda še boljše vprašanje, a še znamo le preprosto prisluhniti drug drugemu?

Kolikokrat na dan si še povemo nekaj preprostih besed, kot so »rad te imam«, »tole si pa naredil/a odlično« … Kdaj smo nazadnje pohvalili sosedo, ki nam je naredila super penast kapučino? Zdi se, da v dobi, ko vsa tehnologija počasi postaja pametnejša od nas samih, kratice kot so »rtm, ily, …« lahko nadomestijo izkazovanje ljubezni in kratek »brb« konča pogovor, ko se nam več ne da. A smo po takšnih pogovorih res toliko srečnejši? Naj presodi vsak sam.

Sama vem, da ne obstaja aplikacija, ki bi lahko nadomestila čas, ko nekomu zrem v oči in govorim. Brez pogledov, ki bi uhajali v tanek zaslon telefona. Sem človek besed. Tistih, za katera potrebuješ ušesa, da slišiš. Seveda to ne pomeni, da govorim zmeraj vse le idealno, srečno in optimistično. Še zdaleč ne. Veliko (preveč)krat izrečem kaj, kar morda sploh ne mislim, a je jezik pač hitrejši od vseh sivih celic. Tako, kot včasih kakšna beseda zaboli mene, se zavedam, da je popolnoma enako tudi pri vseh ostalih. Morda včasih niti ne potrebuješ grdih besed, da nekoga prizadeneš. Včasih je tudi ignor brez razloga tak »neviden,tih zlobni škrat« ki biva nekje v nas.

Bila sem pazljiva. In tako je moj listek, ki sem ga povsod nosila s seboj z namenom, da bi zabeležila čisto vse »morebitne pregrehe« ostal prazen. Jaz pa ponosna. Seveda sem imela pripravljeno tudi kazen, za vsak prekršek, a na mojem »računu« tako ni nastal minus. Ali v današnjem dnevu nisem nikogar razočarala/užalila/prizadela … ali preprosto se na njegov račun zabavala.

Kakor pri vsaki nalogi, sem tudi pri tej spoznala, da je včasih veliko težje izreč le eno lepo besedico, kot morje drugih. Pozdrav »nočko« je pač krajši, kot »Želim mirno noč« … a morda ima prav ta »mirno« v sebi nekaj več tistega pravega namena. Pa tudi jutra, ki se začnejo z dodanim »dobro« nekako postanejo lepša, čeprav te čaka en kup obveznosti.

Ob koncu vseh lepih besed, pa v nekem kotičku tako mene same, kot vseh nas »humijev« tli želja, da se ta akcija ne konča, ko se ob polnoči združita kazalca na uri … Naj bodo takšni dnevi vsak dan. Izkoristimo vse priložnosti, da postanemo boljši. Pa ne kot drugi, ampak kot podobe iz zrcal, v katera smo zrli včeraj.

Preproste besede

Treba je mnogo preprostih besed,

kakor:

kruh,

ljubezen,

dobrota,

da ne bi slepi v temi

na križpotjih zašli

s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine

zunaj in znotraj nas,

da bi slišali glas,

tihi, plahi, pojemajoči glas

golobov,

mravelj,

ljudi,

src

in njih veličine

sredi krivic in vojska,

sredi vsega tega,

kar ni

kruh,

ljubezen

in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo

naj merijo čas,

kažejo pota.

(Tone Pavček)

Kaja

Obljuba dela dolg ...

Obljube ...

... sedaj bi lahko napisala še vsaj 15 različnih stavkov za začetek. Da bi lepo v celofan zavila resnico ... Današnja naloga je ena tistih, ki bi jo najraje prestavila. Ne, ne bom je. Prestavila sem že tišino, Vsega pa tudi ne morem prestavljat. Obljube, pa še najmanj, ali pač?

Zakaj bi napisala vse drugo, kot to kar je iskreno? Ker je današnji dan težek. In ker sem se v začetku meseca odločila, da bom ne glede na svoj Grinch pogled na praznike, v decembru iskala čarobnost. Čisto po svoje. Ker sem v prvem zapisu napisala, da je namen vseh mojih vrstic preprost - da postanem boljša. To je bila ena zadnjih obljub, ki sem jo dala sama sebi. In po vseh prelomljenih obljubah, nimam več kaj razmišljat, da bi prelomila še to.

No ... današnji zapis o obljubah ... OBLJUBIM, DA DOKONČAM ... ko naredim obračun sama s seboj. 

Nadaljevanje tega zapisa sledi ... 

Kaja

Deklica z vžigalicami ...

Že kot majhna punčka sem jih imela rada ... vse tiste različne, krajše, daljše, za lahko noč ali dobro jutro ... Pravljice namreč. 

Svet, ki je obstajal na listih, v barvah in razno raznih oblikah črk ... 

Če bi me kdo vprašal, ko sem bila še majhna, po najljubši pravljici, bi mu najbrž rekla, da je bil to Zaljubljeni žabec ... ali knjiga A veš koliko te imam rad? ... A v prazničnem času, je bila vsaka zgodba najlepša po svoje ... 

Deklica z vžigalicami ... pravljica, po kateri sem se vsakič znova stisnila v objem svoje danes najdražje in najsvetlejše zvezdice na nebu ... Pravljica, katero morda v celoti razumem šele danes, ko spadam v skupino "odraslih ljudi" ... 

Na enem od predavanj, sem slišala stavek: "Pravljice so zato, da otroke uspavajo ... odrasle pa zbudijo." 

Ne. Ni danes dan za pravljice. 11. naloga 30 dni za 30 srčnih dejanj so tople nogice.  

Le, da je zgodba deklice z vžigalicami tista, katera se mi vrti v mislih, ko iščem besede za ta zapis ... zato jo bom delila z vami ... Ob vsem pa dodala le še to ... da je vsak brezdomec samo človek ... ki si zasluži in želi prav enako kot mi ... da ga ne zebe ... Pa čeprav ima ustnice že modre od mrazu ... 

... naj ta naš praznični plamen topline v srcu, segreje prezeble noge tistemu gospodu, ki te prosi za kak cent, ko parkiraš avto v garažni hiši ... ali ki te pričaka pred vhodom v trgovino .. samo en majhen plamenček je dovolj, da segreje dlani ... da segreje srce ... in da se kakšna pravljica v kruti realnosti sveta, konča srečnejše ... 

DEKLICA Z VŽIGALICAMI (H.C.ANDERSEN)

Bilo je Silvestrovo, zadnji večer v letu, in pritiskal je strašen mraz. V temi in mrazu je po zasneženi ulici tavala uboga bosonoga deklica. 

Ko je odšla od doma je sicer imela copate, a kaj ji je to pomagalo? Bili so ji preveliki, saj jih je nekoč nosila njena mati, in ubogi deklici so padli z nog, ko je prečkala cesto. Skoraj bi jo bili poteptali konji, ki so vlekli kočije. 

Ene copate ni mogla več najti nikjer, drugo pa je pobral pobalin – tudi bosonog – in zbežal z njo. 

In tako je drobna deklica z bosimi nožicami, pordelimi in pomodrelimi od mraza, stopicala po ulici. V starem predpasniku je nosila škatlice vžigalic, eno teh pa držala v ročici. Ves dan je prodajala vžigalice, a prodala tega dne ni ničesar. Vsa prezebla in sestradana je tavala med zasneženimi ulicami. 

Debele snežinke so se oprijemale njenih dolgih zlatih kodrov, ki so ji objemali obraz. Ampak ona ni mislila na to. Po ulicah se je razširjal vonj po prazničnih dobrotah - saj je bilo Silvestrovo! – in lačna, kot je bila, je mislila na slastno pečeno gosko. 

Bila je utrujena in prezebla, zato se je hotela za trenutek odpočiti. Sedla je v kotiček med dvema hišama in premrzle nožice tesno privila k sebi. Strašno jo je zeblo, a si ni upala domov, saj tega dne ni prodala niti ene škatlice vžigalic, za kar bi jo oče doma gotovo natepel. 

Poleg tega je bilo doma prav tako zelo mrzlo, saj so živeli v razpadajoči podstrešni izbi, skozi katero je vselej žvižgal veter, četudi so bile največje luknje in špranje zamašene s slamo in cunjami. 

Njene drobne ročice so bile otrple od mraza. Ah, kakšno ugodje bi ji prinesla ena sama vžigalica, če bi le smela vzeti eno iz škatlice in si z njo ogreti prstke. 

Odprla je škatlico in vzela vžigalico. Resk! Kako se je zasvetlikalo in vzplamtelo. Zasijal je topel, svetel plamen, ki ga je objela z dlanmi. Med prstki je zasijala čudovita svetloba. 

Za trenutek se ji je zdelo, kot da sedi pred veliko železno pečjo; ogenj je tako nežno plapolal in tako prijetno grel. Stegnila je nožice, da bi tudi njih pogrela, a plamenček je tedaj ugasnil. Peč je izginila, v roki ji je ostala le dogorela vžigalica. 

Prižgala je še eno in zopet je toplo zažarelo. Tam, kjer je soj plamenčka padal na mrzel zid, tam je zid postal prozoren kot tančica in videla je v prostor na drugi strani. Oh, kaj vse je videla – krasen porcelanast pribor, z belim prtom pogrnjeno mizo, sredi nje pa dehtečo pečeno gosko, polnjeno z jabolki in suhimi slivami. 

Najlepše od vsega je bilo, ko je goska - z nožem in vilicami v hrbtu - skočila z mize in se začela zibati naravnost proti lačni deklici. Bila je že čisto blizu, da bi se je skoraj dotaknila, ko je vžigalica ugasnila in pred deklico je zopet stal debeli, ledeni zid. 

Prižgala je novo vžigalico; ta ji je pričarala božič. Sedela je pod najveličastnejšim božičnim drevescem, še večjim in lepše okrašenim, kot je bilo tisto, ki ga je skozi steklena vrata videla pri bogatem trgovcu. 

Tisoče lučk je utripalo na zelenih vejah in pisane igračke, takšne, kot jih je videla v izložbah trgovin, so samo čakale, da bi se z njimi kdo poigral. Proti njim je iztegnila drobni ročici, ko je vžigalica dogorela. Lučke so se pričele dvigovati vse višje in višje, dokler se niso združile z zvezdami na nebu. Tedaj je videla, kako je ena zvezda padla z neba in zarisala dolg ognjen rep. 

"Nekdo umira," je rekla, kajti pokojna babica, edina, ki jo je imela rada, je zmerom pravila: "Ko se utrne zvezda, se v nebo dvigne duša." 

Prižgala je še eno vžigalico in ponovno je toplo zažarelo. V siju plamenčka se je prikazala babica, tako jasna in sijoča, tako mila in ljubezniva. 

"Babica!" je vzkliknila deklica, "vzemi me s sabo! Vem, da boš izginila, kakor hitro bo dogorela vžigalica, tako kot so izginile topla peč, pečena goska in prelepo božično drevo." 

Hitro je pograbila vse vžigalice, ki so še ostale v škatlici, in jih prižgala. Hotela je obdržati babico pri sebi. Vžigalice so zasijale v tolikšni svetlobi, da je bilo svetleje kot pri belem dnevu. In babica je bila tako lepa, tako mila in dobrotljiva, kot še nikoli. Vzela je drobno deklico v svoje naročje in skupaj sta poleteli v zvezdne višave, v svetlobo in srečo. Tam ni bilo ne mraza, ne lakote, ne strahov. 

A v mrzlih urah naslednjega jutra je v kotičku med dvema hišama negibno sedela drobna deklica – mrtva, zmrznjena. Na obrazu ji je počival smehljaj, poleg zaledenelega teleščka pa so ležale dogorele vžigalice. 

Naj bo ta mesec čimmanj "deklic z vžigalicami" in naj v teh dneh tudi srca čutijo plamen topline več ... ker kot pravi Pika Nogavička:

"Da je le srce toplo, in bije, kot mora biti, potem tudi dlani manj zebe."

Kaja

Veš, ko si bolan ... imaš samo eno željo ... da ozdraviš ...

Zdravje. In opravljena 1/3 nalog. 10. december. Humanitarčkov dan za zdravje.

Ne dolgo nazaj, sem v enem od časopisov prebrala misel, ki je govorila tako:

 "Kdor vsak dan ne posveti nekaj časa svojemu zdravju, mora vsak dan žrtvovati veliko časa za bolezen. (S.Kneipp)" 

Ker sem nalogo opravila že v sklopu generalnega pospravljanja, teoretično in praktično nisem imela kaj za početi. 

A vendar ... že dlje časa razmišljam o zdravju ... Splošnem. Specifičnem. O tempu življenja. Ali o nezdravem načinu življenja. Spanje 8 ur? Pitje dovolj tekočine na dan? Čim več časa preživeti v naravi čez dan? Hm... Kdaj že nazadnje? No, stres najbolje da kar v celoti izpustim ... 

O zdravju "začnem" razmišljat vsakič,  ko slišim da je kdo od bližnjih ali znanih zbolel ... Ko preberem kak zapis na facebooku, ob katerem se mi lomi srce ... O zdravju in vrednosti le tega sem razmišljala 16 mesecev nazaj ... ko sem spoznala, da ni nič na svetu pomembnejše in vrednejše, kot to, da smo zdravi ... in da so zdravi ljudje, ki jih imamo radi. 

Pravzaprav, o zdravju na splošno razmišljam veliko ... A zelo površno. Teorijo obvladam. Praksa ... je pa druga stran. Sprašujem se, ali se sploh dovolj dobro zavedam, kako zelo sem lahko hvaležna ... Kako zelo bi morala svoje zdravje cenit ... Pa se mi zdi, da ga tolikokrat jemljem tako zelo samoumnevno.

Kaj pa ljudje, ki nimajo zdravja, kaj šele možnosti obiska zdravnika? Dostopa do zdravil? 

Jaz če imam vročino, vem, da bom popila svoj lekadol +C in bo vročina šla stran. Kaj pa tisti, ki te možnosti nima? Kaj pa če še ob vsem tem nima niti toplega doma? In je tako nekje na ulici ... z vročino ... ali čim hujšim ... 

Kaj če lahko mi pomagamo, s samo kakšnim lekadolom, daleronom. Ki ga imamo doma preveč. Ki ga ne potrebujemo. 

Lahko pogledamo med zdravili? Podarimo pro bono ambulantam ta zdravila ... da bodo jih dobili tudi tisti, ki jih tako zelo nujno potrebujejo ... pa so zanje tako zelo daleč ... 

Sama imam prijatelja, ki zelo dobro pozna bitko za življenje ... z zdravjem ... Vem, kako me skrbi zanj, ko se ne počuti vredu ... koga pa skrbi za brezdomca, za katerega smo rekli da je siten in nehvaležen .... med tem, ko bije težko bitko z zdravjem ... v bolečinah, katerih nihče ne opazi ... v upanju, da mu bo uspelo "se porihtat" čimprej.... 

Tudi takšne zgodbe so del decembra ... naj bo ta, drugačen. Za vse nas. Saj si vsi zaslužimo, da smo zdravi ... 

Kaja

Če nečesa ne moreš pospraviti sam ... ne naredi še večjega nereda in pričakuj potem, da bo nekdo pospravljal vse za teboj ...

Nedelja. Na adventnih venčkih žari že druga svečka. Do Božiča manjkata samo še dve ... 

Deveta naloga Humanitarčkovih 30 dni za 30 srčnih dejanj je pospravljanje. 

Priznam, tale naloga je bila že skoraj več kot potrebna, saj v resnici ne vem, kako bi še lahko tlačila stvari v omaro, da bi se le ta dala še vsaj malo zapret. Da o policah sploh ne govorim. Tekom dnevov, priznam sploh nisem opazila vseh kupov stvari, ki se nabirajo, pa jih le prelagam - iz omare na posteljo - iz postelje na mizo - iz mize na stol, pa vmes še kje kaj pade na tla. Never ending story, dokler ni omara skoraj že prazna in lahko vanjo zbašem vse od začetka. 

Danes, sem tako namensko spraznila vse omare. Sicer ob pogledu na kaos nisem bila čisto prepričana, da bom z delom končala do Božiča, a mi je nekako uspelo. Zlagala sem stvar za stvarjo, z vsako novo, ki sem jo prijela v roko, se je kupček zmanjševal. Hkrati, pa se je polnila tudi škatla z vsemi stvarmi, ki so bile ves ta čas nedotaknjene v omarah ... pa naj bodo to oblačila, milijon barvic, zvezkov, ali pa kakšna knjiga, katere res ne bom najbrž nikoli brala (ker krimijev res ne berem). In dlje kot sem pospravljala in opazovala svoj napredek, so mi misli švigale k dogodku, ki se mi je zgodil nekaj let nazaj, ko sem se seveda po otroški logiki in liniji najmanjšega odpora spravljala pospravit sobo (takrat sem imela moto: vse pod posteljo, pa je soba čista), ko mi je ati govoril, da s tem ko vse samo zmečem na kup in pokrijem s preprogo, stvari niso pospravljene in se ne počutiš dobro ... 

Takrat mi je seveda bil ta stavek popolnoma nerazumljiv ... danes pa vem, kaj mi je želel sporočiti. Ko sem tako pospravljala, sem razmišljala, kako enostavno je pospravit vse okrog sebe. Na milimeter zložit omaro, po barvah zložit oblačila če je potrebno, pobrisat vsako pikico prahu ... 

Kaj pa mi sami? Kaj pa naše telo? Naša glava? Jo znamo pospravit? Sem jo sploh kdaj pospravila? Ali se vsaj lotila pospravljanja? Ali sem pri tem opravilu še zmeraj z istim motom kot pred desetimi leti? 

Kako bi bilo, če bi vse misli "zmetala" na posteljo. Pa jih ločevala. Tiste črne, nepotrebne, negativne ... direkt v koš. Tiste lepe, na najlepše kotičke ... In tako naprej? Pa vsa čustva. Želje. Namene. Napake. Izgubljene priložnosti. Nove načrte. Kaj, če bi naredili še to čistko? Selekcijo. 

Bi bila tako hitro končana, kot pospravljanje stanovanj? 

Pa ne bi bilo ravno to najbolj potrebno v tem prazničnem času? Preden zaključimo staro in vstopimo v novo leto - sveži, s polno glavo želja in načrtov, predvsem pa BREZ OBŽALOVANJ? 

Da se ne bi bali sanjati. Strmeti v nebo. Biti malo "nori". Edinstveni. Posebni. 

Kaj, če bi se v naslednjih dneh lotili še te generalke? Korak za korakom. Vsak dan očistimo in razčistimo nekaj ... Morda nam bo tako lažje ... 

Moja takšna generalka, se bo začela jutri ... v ponedeljek. Nov dan. Nov začetek tedna. Druga tretjina akcije 30 dni za 30 srčnih dejanj. Pa še dan za zdravje je. 

Tega čiščenja se moramo lotiti sami. Nobena čistilka. Noben drug nam pri tem ne more pomagati. Le sami lahko opravimo delo. In smo na koncu ponosni na svoje rezultate ... 

Kaja

Bodi prijatelj ... s seboj.

Ja. Včeraj bloga ni bilo. Ne, nisem obupala po sedmih dneh. Včeraj sem se povsem preprosto in zavestno odločila, da bom soboto namenila sami sebi. 

Tako sem v petek izklopila vse budilke in dremeže, v soboto pa se tako zbudila v tišino sivega dne. Dne, katerega sem imela samo zase. Od jutra do večera. Dneva, za katerega sem sicer imela zapisanih nekaj "točk na to do listu", a sem ta listek po najhitrejši poti pospravila. 

Humanitarček je imel ta dan nalogo brez televizije. Nisem je opravila, oziroma sem se odločila, da jaz ta dan zamenjam za en naslednji, ko bom pripravljena, da nalogo izpolnim. 

Zakurila sem si ogenj v kaminu. Prižgala nekaj dišečih svečk. Pobrskala po receptih za praznične piškote. Skuhala sem si kuhančka po svojem receptu. Prebrala sem knjigo, ki sem jo imela že kar nekaj časa na polici in je najbrž čakala na svoj pravi trenutek ... Zagotovo, saj se mi je vtisnila globoko v srce in povzpela med nekaj mojih najljubših knjig do sedaj. V kopalnici sem si naredila kopel, takšno z veliko pene in nežnim vonjem sivke ... Pogledala en del Sam doma. Spekla piškote.  Začela gledat še en film ... ob katerem sem zaspala. 

Morda je bil včerajšnji dan pravzaprav precej običajna sobota ... Morda je kriv učitelj, o katerem sem brala v knjigi ... ali pa tistih nekaj besed, ki sem jih nedolgo nazaj slišala od osebe, katero tako zelo cenim in spoštujem ... morda se je pa samo vse skupaj poklopilo ... in je bil dan zares čudovit. Morda prevečkrat pozabim(o na to, kako malo potrebujemo, da smo srečni ... ali pa le to, iščemo na napačnih mestih ... Povsod drugod ... a se skriva globoko v nas ... 

Ja. Bila je sobota. Bil je res lep dan.

Naredila nisem nič iz to do seznama.

Nalogo 30 dni za 30 srčnih dejanj sem zamenjala.

Tudi zapisa ni bilo.

A imela sem dan zase. Samo moj dan. In to, je dovolj.

Kaja

Nasmeh nič ne stane, vendar čudežno deluje ...

Današnji zapis začenjam z besedami, ki mi jih je pred že pred kar nekaj leti na enem listu zapisala soseda. Ta list me še zmeraj spremlja, kamorkoli že me nesejo poti življenja ... 

Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. 

Obogati tistega, komur je namenjen in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.

Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj ostane za vedno.

Nihče ni tako bogat, niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti.

Z njim lahko vsak samo veliko pridobi.

Nasmeh prinaša srečo v hišo, prijatelju pomoč, na vseh njegovih področjih.

Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi.

Ni ga moč kupiti, izprostiti, izposoditi si ga ali ukrasti, ker ima vrednost samo KADAR SE GA ISKRENO PODARJA. 

Zato se danes nasmehni ... sebi v ogledalu. Tujcu na cesti. In tako nadaljuj dan ... 

Sedmi dan je dan za nasmehe. Vseh vrst, oblik in z neomejeno dolžino trajanja. Podarjene. Dobljene. Shranjene v spominih, ki tiho grejejo naše srce. Tiste navihane. Iskrive. Nagajive. Zaljubljene. Ponosne. Srčne. 

Zanimiv dan je za menoj. In namesto, da bi pisala, koliko in na kak način sem jaz opravljala današnjo nalogo ... bom napisala, koliko nasmehov sem danes prejela. Ulovila. Ali pa jih preprosto le občudovala ... 

Prvi tak lep, se je zgodil že takoj dopoldan, ko sem kot vzoren voznik ustavila starejši gospe pri prehodu za pešce, ta pa me je v zameno za moje dejanje (ki mi ga narekujejo CPP), tako navihano pogledala, narahlo pomahala in se iskreno nasmehnila. 

Naslednji nasmeh ... ali kar smeh ... sem opazovala in občudovala preostanek dneva, ko sem bila varuška najprej eni, potem pa kar dvema princeskicama ... ja. Z njima sem bila preprosto spet otrok. Med kupom igrač. Z mislimi samo in izključno skupaj z njima.

Bili so še drugi nasmehi. Kratki. Hitri. 

Bili so nasmehi, v katerih sem videla in čutila bolečino ... bil je nasmeh, pa čeprav je bila cena zanj "stisni zube, šuti i trpi" ... boleč. Težek. Z nabranimi solzami v kotičkih očes ... A trmasto odločen, da mi ne bo pokvaril dneva (kar mi ga v noben primeru sicer ne bi). 

Morda je bil ta tisti najglobji. Najvrednejši. Nasmeh za katerega upam in si želim, da bo v naslednji akciji 30 dni za 30 srčnih dejanj imel drugačno vsebino ... Verjamem, da bo. Ker verjamem, da ta prave iskrice nikoli ne ugasnejo ... včasih potrebujejo le malo časa, da zasijejo nazaj v svoji še lepši popolnosti. 

En nasmeh, pa sem danes zelo pogrešala. Nasmeh, ki ga nikoli več ne bom mogla občudovati. Nasmeh, ki je pozdravil vse rane. Nasmeh, ki je bil moj najljubši in najdražji. Nasmeh, ki ga pogrešam že 14 mesecev ... Nasmeh moje princese ... ki bo za večno ujet v mojem srcu. Vsak trenutek ... In danes, sem si ga ukradla iz moje najljubše fotografije ... 

Podarimo si nasmeh. Ker nikoli ne vemo, kaj bo prav ta nasmeh povzročil ... In komu, bo spremenil dan ... :)

Saj za PRIJATELJE, si je treba čas vzet', se poveselit' in kdaj znat potrpet' ...

6. december. Miklavž. Eden tistih bolj posebnih dni, v akciji 30 dni za 30 srčnih dejanj. Tak dan ... za prijatelje. 

Za ljudi, katere smo izbrali sami. Nekatere v otroštvu. Nekatere nekje vmes. Nekatere niti ne toliko časa nazaj. 

In sedaj, ko pišem te vrstice se mi v glavi vrti filmček vseh spominov, vseh ljudi ... ki jih imam rada. Ljudi, katere kličem PRIJATELJI. Posebej tistih nekaj zelo redkih, a pravih. Takih, s katerimi se lahko sredi noči pogovarjam o težavah z bojlerjem. Rešujem svet. Ali pa z njimi iščem primeren kot za dober selife sredi vodne fontane evropskih prestolnic. Veliko prevečkrat pozabim na vse te trenutke. Pa ne bi smela. Velikokrat jih jemljem preveč samoumnevno. Ali pa pustim trmi, da je pomembnejša od vseh teh lepih trenutkov. Včasih. Le navidezno. In največkrat mi je že v naslednji sekundi žal ... saj so prav ti ljudje tisti glavni. 

To so ljudje, ki so nezamenljivi. V nekem trenutku, so se s svojimi nežnimi, tihimi koraki priključili in skupaj znami začeli korakati po poti, ki jo pišejo življenja. Tisti, ki so naš kompas, ko se izgubimo in več ne znamo naprej. Najboljša krema za rane, ko nas življenje obžuli ali si popraskamo kolena. Tisti, ki skupaj z nami skačejo do zvezd, ko nam uspe. Tisti, s katerimi je lahko le tišina eden najlepših pogovorov. Tisti, ki vedo za vse naše bedarije. Ki bi nas včasih s šibo po "tazadnji". Tisti, ki razumejo, ko se počutiš, kot pingvinček v Afriki. To so tisti ljudje, s katerimi lahko jočemo ali pa se smejimo. Tisti, katerim zaupamo ... tisti, ki jim premalokrat povemo, kako pomembni so za nas in kako zelo radi jih imamo. Zato bo danes ta zapis kratek ... (ja, tudi to se kdaj zgodi :). 

Pa ne zato, ker ne bi imela kaj za pisat ... zagotovo bom o tej temi še napisala kako objavo ... Pač pa zato, da izkoristimo še teh nekaj trenutkov .... in vsem tem ljudem povemo, da življenje brez njih pač ne bi bilo tako lepo kot je z njimi. Da smo ponosni nanje. Da jih imamo radi, preprosto zato, ker so. Tukaj. Z nami. Ob nas ... Ne čakajmo na posebne priložnosti, naredimo to sedaj ... Kar tako ... 

Ker kot pravi Antonie De Saint v Malem Princu ... "K tebi lahko pridem. V tvoji bližini se mi ni treba opravičevati, se zagovarjati, ničesar mi ni treba dokazovati. Kljub mojim nerodnim besedam, kljub sodbam, ki me lahko speljejo na napačno pot, v meni preprosto vidiš človeka."

... KER ZA PRIJATELJE, JE DOBRO, LE NAJBOLJŠE! 

Kaja

Ko ničesar nimaš ali ničesar ne zmoreš ... BODI PRIJAZEN, to je dovolj.

Sreda. 

Večer, ki je marsikje v znamenju "Miklavževih" prihodov, daril, veselja ... navihanih pogledov, iskric v očeh. Med vsemi nami, ki imamo vse ... kaj pa tisti drugi, ljudje na robu ... 

Priznam, tale zapis pišem z velikim cmokom v grlu in jezo, ki mi je danes pošteno dvignila lase v zrak, brez da bi potrebovala pikico laka. 

Žalostna, jezna in razočarana sem. Nad nami, ki imamo vse. Vsega preveč. In ne morem si kaj, da ne bi spisala objave na temo, ki se me je danes osebno dotaknila do zadnje trohice srca. Vem, zapis bo najbrž daljši ... a prosim, da ga prebereš do konca. 

Najbrž že ptički okrog čivkajo, da je Humanitarček tudi letos organiziral božičkovanje za brezdomce in starostnike. Da so pisma pošla v le nekaj urah po odprtju prijav. In da so se počasi začela zbirati darila. Darila, za katera so v mesecu novembru brezdomci pisali pisma. Iskrena. Z otroškimi željami. Željami po čokoladici z lešniki. Po 10dag kave, ki bi jo skrbno hranili za več mesecev in bi jo pili samo ob posebnih priložnostih. Šalih in kapah, da jih ne bi zeblo. Kakšnim priboljškom, ki bi ga delili s svojimi prijatelji na robu. Pisma, v katera so zlili vsa svoja pričakovanja, tihe in skrite želje, ki jih več niso upali niti sanjati ... JA, ČOKOLADA Z LEŠNIKI. Suhe fige. Vrečka čaja. So bile njihove tihe želje, za malo prijaznejši, lepši in čarobni december. Pisma, ki so jih nekateri napisali prvič v življenju ... in po vsej bedi, razočaranjih, krutosti usode ... so v pismih našli kanček upanja - edinega, ki jim je še ostalo, v decembru, kjer je nemogoče pobegniti vsemu blišču. Realnemu ali navideznemu, ko pridemo do srčnih bolečin, teže spominov, na čase, ko so tudi oni spadali med nas, "normalne" ljudi ... to sploh ni pomembno. Pisma, v katerih so našli moč, za lažji december. Vero v to, da jih njihov "Božiček" ne bo pozabil ... Vse nas, ki smo ta pisma brali, urejali, da so bila vsem vam, skritim božičkom na voljo, so se ta pisma nemalokrat dotaknila. Ob njihovih željah, smo jokali ... pa ne zato, ker ne bi imeli debele kože ... pač pa ker smo spoznali, kako po nepotrebnem prezakompliciramo svoja življenja. Kako premalo, smo hvaležni! 

Skriti božički so tako dobili svoja pisma, želje vseh teh naših ljudi ... Z navodili, ki NISO stroga in nerazumljiva, so le preprosti napotek, da bi olajšali delo božičkom. So le prošnje, da ne razočaramo teh oči, ki nas tako na široko gledajo in s takšnim veseljem pričakujejo. Prošnje nas, da so stvari ohranjene (ne, ne rabijo biti nove. A morejo biti SPODOBNE. UPORABNE.) Da ima hrana še tekoč rok uporabe. Da so lepo zavita, saj si najbrž marsikdo sploh ne zna predstavljati, kakšno veselje je ugibati kaj je v zaviti škatlici, otroško odpirati darilo ... Ja. Pri odraslih ljudeh. Pri brezdomcih. Pri naših starostnikih. 

Danes smo tako dobili prva darila. Lično zapakirana. In ko smo se že iskreno veselili, da nas letos pa vsi ubogajo, da bo res vse tipi topi ... Ja, tudi mi delamo to s srcem in dušo. Tudi mi se razveselimo vsakega paketka, ki ga dobimo in vemo, kakšno veselje bo predstavljal njegovemu pisatelju pisma. Tudi mi si kar skupaj z njimi delimo to srečo in toplino. Na kar čisto po slučaju, PONOVNO pade iz darila ven kava ... pomečkana. Morda ne bi niti pogledali, če ne bi bila v takšnem stanju. In ko jo obrneš, krepko čez datum uporabe ... Ja. NI se zgodilo prvič. Velikokrat smo se že tolažili, mogoče pa niso videli ... ali pa so kupili takšno ... Morda res niso imeli slabega namena .... Na žalost, je to le naša tolažba. In ne, NISEM pesimist in ne gledam samo s črnimi očmi na vse. A vendar ... Ni bil slučaj. Naslednja stvar iz iztega paketka, je bila čokolada. Z natanko še mesecem dni veljavnega roka. pravzaprav, manj kot mesecem ... Pa iz drugega paketka pomaranče ali bolj natančno opisano : pomaranče s plesnijo. Pa iz neke tretje vrečke suho sadje - tudi to ima le še nekaj dni rok uporabe. 

Dalje sploh ne bom naštevala ... Žalostna sem in razočarana. Po vsem doživetem, pa me je še toliko bolj prizadelo to, da ko smo le vljudno in z namenom, da preprečimo še kakšno takšno darilo, dobronamerno obvestili vse božičke, ravno v primeru, da je bil to slučaj, da pazijo pri darilih, saj nihče od nas ne mara pretečenih stvari ... Na kar se je vsulo komentarjev, zoper nas. Ker mi res preveč kompliciramo. Ker če je hrana čez rok pa je še vseeno vredu. Ker zakaj bi pa moglo bit uporabno. Strinjam se, priznam, tudi jaz imam včasih doma kaj čez rok. A razlika je, ker imam to ZASE. Za lastno uporabo. Ko si nekaj želim, pa si želim, da dobim tisto vredu ... 

Žalostna in razočarana sem nad vsemi nami. Je nam res tako vseeno? Smo res tako neprivoščljivi? Tako površni? Nam je res že vsem vseeno? Vsi pričakujemo najboljše stvari. Želimo dobre stvari. Le privoščimo jih nikomur. Smo res postali družba, kjer se prijaviš za božička brezdomcu samo z enim namenom - par lajkov na facebooku, ko slikaš lično zunanjost darila (vsebina itak ni pomembna)? Da napihneš svoj ego, ker si brezdomcu ali starostnici dal kavo s pretečeno uporabnostjo? Smo res izgubili ves čut za sočloveka?

Pa kako nas ni sram. Kako nam lastna vest to dopušča? Brezdomci si delijo en paketek suhih fig ... ker jim je mar drug za drugega. Mi pa imamo srce, da starostnici, katera je v pismu morda napisala, da ni še nikoli pila tiste prave kave ... podarimo kavo s pretečenim rokom? Osebi, ki se je morda vse življenje trudila in živela za druge? Kaj če bi bila to naša mama? Babica? Oseba, ki nam pomeni največ na svetu? Ostala bi sama. In želela bi si le skodelico kave .... Bi bili srečni, če bi vedeli, kaj bi dobila? Bi si to želeli zanjo? Ali če grem še dlje ... kaj če bi bile te osebe mi sami? Kdo nam daje zagotovilo, da bomo ves čas v super formi z vsem kar imamo trenutno ... 

Kje smo izgubili vso mero človečnosti? In kako si sploh drznemo pričakovati, da bodo nam brezdomci zaupali ... še verjeli našim besedam, sprejeli našo pomoč ... Ko pa jim zavestno krademo tisti zadnji kanček upaja v boljši dan ... ZADNJI KANČEK UPANJA, KI GA IMAJO, ker so vse drugo že izgubili. In še tega si jih dovolimo oropati ... Nas res ni sram? 

Bomo še naprej svoje napake opravičevali z napadi " ja pol pa poglejte vse, kaj če je v katerem darilu strup" ... JA, POČASI BOMO OČITNO MOGLI. Pa ne, ker ne bi imeli zaupanja ... Pač pa ker nas vse postaja strah ... da bomo izgubili zaupanje njih - naših brezdomcev. Naših starostnic. Ljudi, ki nas na ulicijo pozdravijo. Se nam nasmehnejo. Ki nam rečejo hvala za prvo darilo v življenju. Ki bi nam podarili še tisto polovičko TWIXA, ki so ga dobili, ker majo en košček dovolj. 

Smo res čisto skrenili na poti? Izgubili vso svoje dostojanstvo, splošno kulturo? Mi, tako pametni. Izobraženi. S tako pametnimi telefoni. Ki imamo vse. 

Ko se spomnim, vseh teh ljudi, ki tako v pričakovanju čakajo na njihovo božično darilo, na njihovo prvo, edino božično darilo ... si le želim, da bi jim odprtje le tega, pričaralo toplino. Dalo vedeti, da tudi oni štejejo. Da so pomemben del nas. Da nam je mar zanje. Da jih imamo radi, čeprav jih niti ne poznamo. Tako zelo si želim, da ne bi z darilom ... ki je pretečeno ali neuporabno ... le posipali sol na njihove rane z občutki "mah, tako jim je vseeno zame" .... Še zmoremo to? Vsaj kanček tega? Dajmo se spomnit ... da je včasih bolje dati manj ... ali pa sploh ne dati ... kot dati nekaj, s čimer jih bomo oropali še tistih zadnjih iskric, ki jih v hladu zime še premorejo ...  Dajmo jim občutek, da so še zmeraj Ljudje ... pa čeprav njihov vonj ni po najdražjem parfumu ali obleka zadnje znamke. Štejejo srca. Tista prava. Topla. Tako naša. Kot njihova. 

Še zmoremo to?

Danes je bila Humanitarčkova naloga naključna prijaznost. In prav to - BITI PRIJAZEN, je včasih največ, kar lahko damo ... in kar lahko (p)ostanemo ... Samo z nasmehom, objemom ... in občutkom, da nam je mar ... lahko nekomu polepšamo življenje ... 

Kaja 

Bistvo je očem nevidno ...

Razmišljam o besedah, s katerimi bi začela današnji zapis ... z vsakim dnem korakamo bližje praznikom, nakupovalni listki se čedalje bolj polnijo, idej o darilih pa zagotovo ne manjka - tistih materialnih seved a. Da pa je vse skupaj še bolj praznično, vsak dan kakšna nova trgovina zraven, svojim zvetim kupcem podarja velika miklavževa in božična darila - te svoje neverjetne popuste, ki jih res ne smemo zamuditi. No, nakupovanja postajajo takšni mali družinski izleti. Ki izgledajo nekako takole : Poštar prinese za poln nabiralnik reklam. Ženski del družine, jih potem natančno pregleda in si za vsako reklamo zapiše listek kaj potrebuje, poudarek NUJNO potrebuje. Seveda, zelo natančno, ker če je špar dal 5% popust, bomo pa ja šli v špar - tudi če bomo teh 5% "prišparanih %" porabili za pot do njega, ki je v bistvu na drugi strani mesta. Vmes se morda že uspešno skrega z možem, ki mu obljubi prav vse kar se tisti trenutek spomni, samo da bo en popoldan mirno šetal z njo po trgovinah (in potiskal vozičke ali prenašal vrečke). Pa smo pri otrocih, ki kot mož prej, dobijo vse, samo naj bodo tiho pa na miru, če zanje pač slučajno ne najde varstva. In tako se družinica odpravi po nakupih, vmes si v trgovskih centrih pogledajo še lučke (ker so itak lepše kot v mestu, pa še na toplem si), pogledajo kakšno smrekico je postavil letos Rutar (ker oni doma res nimajo časa se še s tem ukvarjat), darila si tako sočasno izmenjajo in dokler se povprek ne poskregajo zaradi premalega števila rok, ki bi lahko znosile vse vrečke na enkrat, odidejo domov. In to tako ponovijo vsak teden v decembru - ker to res nujno potrebujejo - hm, adventni venček, ki so ga kupili, ker ga morejo imeti (kaj pomeni,  tako ni važno),  tako simbolično "prižigajo" s številom izletov v lučkat raj potrošnikov.

Ja. Četrti december je. Humanitarček se je tako odločil, da ga bo namenil ravno izdelovanju venčkov. Ne glede na veroizpoved. Za sprostitev. Za zabavo. Da bi nas vonj smrekovine, posušenih pomaranč in limon, cimetovih klinčkov znova spomnil na božično drevo, na božični čas, na (skorajda že izgubljeno) pristno toplino meseca decembra. 

Sama sem jih od nekdaj rada delala. Ne samo enega, narediti sem jih morala 10 - za vse, ki sem jih poznala na blizu ali daleč. In vedno sem imela premalo vročega lepila ;) Ta navada je ostala z menoj do današnjega dne. Le venčki imajo malo "lepši" izgled, kot so ga imeli v času triletne umetniško razpoložene Kaje. Ko sem nedolgo nazaj vprašala enega od otrok, če bi skupaj naredila venček me je pogledal tako začudeno, da sem pomislila, da sem se spremenila v kakšnega marsovčka. "Kaj? Venček bi delal doma? To se ja kupi v trgovini, kje pa mam čas jaz to delat." Am. Ja. Otrok pri 7ih letih v resnici nima časa, da bi popoldan izdeloval venček, ko pa so igrice na tablicah, telefonih, kaj vem kje še vse. No, da o omembi voščilnic sploh ne komeniram - ker danes se vse piše samo v smsjih. 

Tako sem danes priznam kar malo žalostna. Kako površno smo začeli jemati vse skupaj. Vse dobimo v trgovini. Veliko časa s tem prihranimo, pa še lepo izgleda. Ampak ... a nam potem taka stvar sploh kaj pomeni? Jo še znamo ceniti? Sploh vemo, kakšen je njen namen? 

A je postalo res tako bedno če si vzameš eno popoldne, navlečeš ves material ki ga imaš, si skuhaš topel čaj ali kakav, prižgeš radio s playlisto božičnih pesmi in preprosto ustvarjaš ... saj še znamo uživati v drobnih trenutkih, ki jih ne prodajajo v trgovinah ... ali pač?

Pa naj nas tale slikica spomni, da te praznike storimo kaj drugače ... ker kot pravi Mali Princ ... "Bistvo je očem nevidno. Bistvo se skriva v naših srcih." 

Kaja

Bil sem nesrečen ...

"Bil sem nesrečen, ker nisem imel dovolj denarja za nove čevlje medtem ko so stari imeli že luknje na podplatu ... potem pa sem nekega dne na ulici srečal človeka, ki ni imel nog ... in spoznal, kako zelo sem srečen."

Tretji december. A vemo, kateri mednarodni dan je danes? A smo ga kje zasledili? Mednarodni dan invalidov. Humanitarček jim je posvetil svojo nalogo. Jaz, pa jim zraven poklanjam še nekaj vrstic. 

Ne spomnim se, kdaj sem prvič stopila v stik z Njimi - ljudmi, brez kakšne roke, noge, takimi, ki ne vidijo ali ne slišijo ... Najbrž je bilo to kar hitro po rojstvu ... 

Dedek je bil invalid - brez nog, na invalidskem vozičku. Spomnim se, kako sem kot mala punčka kakšne počitnice ali vikende preživela pri njima z babico ... Kako se je iz vozička prestavil na posteljo. Ali kako se je potiskal po kuhinji, do "svojega" mesta za mizo. Tudi pradedek je bil invalid. S protezo. In enim malim "štucem" noge, ki mi je bil tako zelo fascinanten, ko sem šele odkrivala ta svet. Invalid je bila tudi moja najdražja prababica. Vsi ti ljudje, so spremljali moje prve korake v življenju in me že takrat učili o različnosti. 

Srečanj z invalidi sem v otroštvu imela še bistveno več. Invalid je bil moj sosošlec, ki se je rodil z deformacijo rokice. In prijateljica, ki je od rojstva nosila slušni aparat. Pa druga, ki zadnjih 10 let skoraj ničesar več ne vidi (no, koliko človek vidi z 1% vida). In priznam, sedaj, ko pišem te vrstice, prvič razmišljam na tak način. O drugačnosti. O različnosti. O omejitvah. Ko sem bila mlajša, nisem. Niti nisem imela razloga da bi. Vsi smo bili skupaj, vsi smo se igrali. Vsi smo si pomagali. Česar nekdo ni zmogel, je pač storil drugi. Pletli smo metle in jih prodajali (ja, za dvojno pico tolarjev smo si zaslužili). Vsi skupaj. Nikogar ni ovirala invalidnost, in če  že se je pojavil kdo, ki je bil strašno radoveden ali nesramen do katerega, smo se vsi drugi "zdravi" postavili jasno v bran. 

Najbrž je na moj otroški odnos do drugačnih ljudi veliko vplivalo tudi delovno mesto mamice, ki še zmeraj dela v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Vem, da me je kot otroka, velikokrat vzela s seboj, ko je morala le odnesti kak papir, ali pa preprosto zato, da sem videla še drugo stran otroštva. Tistega, priklenjenega na postelje. Tistega, ki se ne zna pogovarjat. Ali pa je obsojen na voziček. Vedno je poskrbela, da mi je vsakega otroka predstavila kot normalnega mojega vrstnika. Ker je ravno tako otrok, le da je drugačen. 

In ko takole pišem te vrstice, se spominjam dneva, ko smo se popoldan družinsko odpravili v trgovino. Z začetkom pri zelenjavi. Bil je gospod na vozičku. Tehtal si je krompir. (Iskreno, niti ta trenutek nimam pojma, kako si je zamislil, da bo vse sam si uredil). Opazil ga je ati, stopil do njega in ga vprašal, če mu lahko pomaga, saj mu res ni težko če bo zanj nosil košarico. Gospod je sicer dejal, da bi zmogel sam, a je pomoč sprejel. Takrat mi ni bilo čisto jasno, zakaj naš ati ne potiska vozička z mano, ampak raje hodi z gospodom, ki ga niti ne pozna ... Seveda moji trmasti otroški volji to ni ustrezalo, kar sem v avtu jasno izrazila. Pa mi je pojasnil ... tako, da razumem še danes. 

Priznam, da starejša kot postajam, drugače gledam na vse skupaj. Morda z malce preveliko mero usmiljenja. Ja, pri vsakem najprej pomislim "pa zakaj se je ravno tebi zgodilo, da moreš bit tako bogi" ... Morda ob takšnih trenutkih, ugotavljam, kako zelo sem lahko srečna, da mi nič ne manjka. Da imam dve zdravi roki. Dve zdravi nogi. Celo glavo. Pa včasih jamram .... 

Med tem, ko se ena mojih posebnih oseb, vsakodnevno srečuje s težavami invalidnosti. Z dejstvom, da stanje nikoli več ne bo kot je bilo ali boljše. A se bori. Z nasmehom na obrazu, pa čeprav stiska zobe od bolečine. Premaguje meje, svoje lastne. Ne ustavi je nobena ovira ali diagnoza. K večjemu se bori še močneje, še bolj na "hard". Draga moja Maruška. Tale zapis posvečam tebi. Tebi, ki me vsak dan nasmeješ s kakšno objavo. Tebi, ki me vedno znova motiviraš. Tebi, ki predstavljaš dokaz, da se da. Da v življenju lahko dosežeš vse, kar si zadaš. Če si pripravljen stisnit zobe in iti kdaj pa kdaj z glavo tudi skozi zid če je potrebno. Tebi, ki se ne predaš. Ker veš, da boš po vsaki bitki močnejša in zmagovalka. 

In kot sem že začela te vrstice z besedami o pritoževanju ... Dajmo se danes spomnit, koliko stvari v resnici imamo, pa jih jemljemo tako zelo za samoumnevne. Koliko krat obupamo, še preden smo sploh poskusili. Kako nepomembne težave imamo, pa tarnamo ... med tem ko se ljudje, utrujeni od bitk dan za dnem, z življenjem spogledujejo z nasmehom na obrazu. Dajmo jim poklonit kakšno lepo vzpodbudno besedo. Nasmeh. Objem. Dajmo jim povedat, da so carji ... ker z vsemi omejitvami, ki jih imajo ... zmorejo več, kot mi, ki smo tako zelo"zdravi". Postanimo spet tisti otroci, ki z na široko razprtimi rokami medse sprejemajo vsakogar, ne glede na njegovo stanje. Ker je včasih tako zelo malo potrebno, da nekomu pričaramo nepozabno srečen dan .... 

Kaja

Nekoga moraš imeti rad ...

2. december na koledarju ... drugi dan s svojo nalogo pri Humanitarčku ... Imeti rad ... 

Med tem, ko razmišljam s čim bi začela današnji zapis, sem se spomnila na pesem, katero smo obravnavali enkrat v osnovni šoli ... Na Minattijevo, Nekoga moraš imeti rad ... Pa naj bo le ta tisti "uvod" ... 

Nekoga moraš imeti rad, 

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, 

nekomu moraš nasloniti roko na ramo, 

da se, lačna, nasiti bližine, 

nekomu moraš, moraš, 

to je kot kruh, kot požirek vode, 

moraš dati svoje bele oblake, 

svoje drzne ptice sanj, 

svoje plašne ptice nemoči 

- nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, 

nekoga moraš imeti rad, 

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen 

ker drevesa in trave vedo za samoto 

- kajti koraki vselej odidejo dalje, 

pa čeprav se za hip ustavijo -, 

ker reka ve za žalost 

- če se le nagne nad svojo globino -, 

ker kamen pozna bolečino - 

koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce -, 

nekoga moraš imeti rad, 

nekoga moraš imeti rad, 

z nekom moraš v korak, 

v isto sled - o trave, reka, kamen, drevo, 

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, 

dobra, velika bitja,

 ki spregovore samo, 

kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

Žarki sonca, ki so me zjutraj prebudili iz sna, pa bela kava in nekaj glasbe so poskrbeli, da je včerajšnje "Grinch" razpoloženje izginilo v prejšnjem dnevu ... Potem pa sem dobila sporočilo osebe, katere besede so znova pobožale moje srce in mi narisale nasmeh na obraz. In znova me je prešinila misel, pa kako malo je v resnici potrebno, da nekoga osrečimo ... mu narišemo nasmeh na obraz in pričaramo toplino v srcu.

"Rad/a te imam ... " 

"Ponosen/a sem nate ... " 

"Verjamem vate..." 

"S teboj sem ..." 

Tri besedice so dovolj. Tako kratke. Tako preproste. A tako zelo VELIKE. Tako zelo POMEMBNE. Vsi jih potrebujemo. Vsi jih želimo. Iščemo jih ... povsod ... med prijatelji. V družini. Med ljudmi, ki jih imamo radi ... pa jim to prevečkrat enostavno pozabimo povedat. Ali pa nam te besede gredo pretežko iz jezika ... Morda samo mislimo, da to tako ali tako že vedo, pa jim ni treba še enkrat povedat. Morda se bojimo. Ali pa smo preponosni. Včasih, malce preveč trmasti. 

Včasih se zgodi, da te besede ostanejo neizrečene zaradi popolnoma brezveznih zamer. Iščemo način, da bi jih izrekli, napisali ... Pa nas premaguje ego ... ponos ... Dokler se ne zgodi, da zamudimo tisti zadnji vlak ... zadnjo priložnost ... Takrat ne razumemo, zakaj smo bili tako neumni ... in smo po nepotrebnem varčevali z ljubeznijo ... 

Pa kaj je na tem svetu še vrednejšega, kot imeti ob sebi ljudi, katerim lahko poveš, da jih imaš rad.

Starše, ki ti vsak dan pridigajo ene in iste stvari ... ker ti želijo le najboljše.

Sestre in brate, ki bi jih včasih najraje poslal na Luno (z enosmerno vozovnico), a bi potem imel težavo, ko bi jih moral po celi Luni iskat ... 

Prijatelje ... tiste prave ... iskrene ... za katere veš, da bodo ob tebi zmeraj, ko jih boš potreboval ... ne glede na vse ... ker so družina, ki si si jo sam izbral ... 

In vse tiste ljudi, ki stopajo po tvoji poti z namenom, da bi ti postal boljši ... 

Tako zelo nas imajo radi. Vsak na svoj način. Njihova ljubezen ni le v tistih treh besedah "rad te imam" ... je tudi v "prosim, sporoči ko prideš domov", "a rabiš kaj", "a ti pomagam", "bom jaz to naredil" ... Skozi vse te načine, nam sporočajo, da nas IMAJO RADI ... Da so tukaj za nas ... 

Pa jim znam to vračat? Sem jim dovolj krat povedala, da jih imam rada? Da sem HVALEŽNA, da so del mojih poti? Da sem zmeraj tukaj zanje? Ker me brez vseh njih najbrž sploh ne bi bilo ... 

Priznam, včasih tudi mene premaga trma. Nepotrebna. A me. Ali pa zmaga "Grinch mood" ... Priznam, tudi jaz prevečkrat "pozabim" povedati te besede ... a tudi to je del spreminjanja na boljše ... Nov cilj ... ker si vsi ljudje, ki so tisti "moji", zaslužijo vedeti, da mi pomenijo največ na svetu ... In da sem NEIZMERNO HVALEŽNA, da jih imam priložnost imeti v svojem življenju. Tudi, ko sem neprenašljivo tečna ... in ko mi gre vse na živce ... tudi takrat, ko v afektu jeze, rečem kaj, s čimer jih prizadanem, ne da bi si to slučajno želela ... 

... vsem tem, še tukaj enkrat ...

... RADA VAS IMAM ...  ker ste del poti mojega življenja! 

Dajmo izkoristimo VSAK trenutek, da ljudem okrog sebe povemo, kaj nam pomenijo ... ker v tempu življenja, ne vemo, kdaj bo to naša zadnja priložnost ...


Kaja